Mali rdeči karton

Lahko kritiziraš režim, me je pred kratkim opozoril kitajski pesnik, a če to počneš v jeziku tega režima, tvoja kritika nima nikakršnega učinka. Prav to se dogaja, kadar Evropska unija začuti, da mora končno nekaj reči o kratenju človekovih pravic na Kitajskem. Jezik kitajskega režima je trg. In v trenutku, ko začnejo Evropejci obsojati zatiranje etnične identitete v Xinjiangu ali politične avtonomije v Hongkongu, hkrati pa med vrsticami poudarjajo, da bi radi dobili čim večji del kitajske tržne pogače, postane ta kritika popolnoma nesmiselna.

Kitajska je izvedla kopernikanski preobrat v lastni galaksiji. Nekoč je v roki držala »malo rdečo knjižico« s citati voditelja Mao Zedonga. Nato je v srce pešajoče ideologije vgradila žilne opornice velikanskega trga, zdaj pa ima v roki mali rdeči karton. V zrak ga dvigne vsakič, ko v tekmi za globalno prevlado kdo omeni njene človekove pravice. Takoj sledi kazen, včasih tudi izključitev iz igre.

Ker se to občasno zgodi dobesedno – denimo s Houston Rocketsi, potem ko je njihov menedžer Daryl Morey poslal sporočilo podpore demonstrantom v Hongkongu, ali zdaj z londonskim Arsenalom, katerega tekme so umaknili s kitajske televizije, ker je njegov igralec Mesut Özil Ujgure poimenoval za »borce, ki se upirajo pregonom« –, se vse pogosteje zdi, da Kitajska postaja globalni sodnik, ki določa pravila igre na vseh terenih, kjer je glavni zadetek zaslužek. Problem je v tem, da so se Evropejci in Kitajci dogovorili, da je dobiček univerzalna kategorija, nikakor pa se ne morejo uskladiti o tem, ali so človekove pravice univerzalna vrednota.

Ko je evropski parlament sklenil, da bodo letošnjo nagrado Saharova za svobodo misli podelili ujgurskemu profesorju Ilhamu Tohtiju, je bil to klic vesti tiste Evrope, v kateri želimo živeti kot državljani Unije. Evrope, ki postavlja človekove pravice na prvo mesto, in to zato, ker umešča človeka prav v središče razlogov svojega lastnega obstoja. Seveda je bil to hkrati tudi poziv vsakemu posamičnemu Evropejcu, naj se vpraša, koliko mu je v resnici mar za neko oddaljeno muslimansko manjšino, za Hongkong, pravzaprav za kogarkoli, o komer komajda kaj ve.

Problem je, da so človekove pravice bumerang. Če zanemarimo tuje pravice do obstoja, se nam bo to povrnilo in uničilo našo pravico do tega, da bi bili to, kar smo. Sodba je namreč že zapisana na malem rdečem kartonu.