Majhen napredek in velik status quo

Gradnja drugega tira se vleče kot jara kača. Projekt se za vsakim ovinkom znajde pred novo oviro. Vsem oviram navkljub je (priznajmo – zelo skromen) napredek že to, če se trenutno ne pogovarjamo več o trasah in smiselnosti drugega tira, ampak o tem, kdo naj ga gradi. Pa čeprav še zmeraj zasledimo vprašanja o tem, komu sploh koristi pretovor po železnici.

Toda nekdo je vnaprej vedel, da bo treba poskrbeti za nov zaplet, ki je začetek gradnje že podaljšal za vsaj štiri mesece. Če se nihče ne bo resno pritožil. Dinamika dogajanja v zvezi s tem naročilom kaže, da gre za »lepo« slovensko navado spopada »na smrt« in za vsako ceno.

Zaplet prinaša vsaj nekaj nove šole javnega naročanja. Najprej se je izkazalo, da 2TDK ni bil najbolj natančen pri sestavi javnega naročila in oceni referenc najcenejšega ponudnika. Prav tako se je izkazalo, da bo v prihodnje pravzaprav moral postaviti zgornjo mejo naložbe, saj ima do določene meje omejen proračun. Ne nazadnje so ravno kritiki investicijskega programa večkrat dokazovali, da je ta prenapihnjen.

Nadalje se je vsa pozornost javnosti usmerila predvsem v predrage ponudbe dveh skupin domačih izvajalcev. Ni pa se usmerila v presenetljivo poceni ponudbo MarkoMark Nivala. Že sama ponudba je pomenila tempirano bombo. Bi 2TDK res lahko kar tako zaupal gradnjo podjetju s pomanjkljivimi referencami ali pa bi že zato tvegali neizprosna pravdanja in spopade z revizijami?
Nenavadno je tudi, da se kljub velikemu interesu tujih gradbincev nobeden od njih ni prijavil na tokratno posebno naročilo.

Skoraj neizogibno se zdi, da bo morala Slovenija gradnjo drugega tira zaupati izkušenejšim izvajalcem. In če se bodo tujci povezali z domačimi gradbeniki, bi dobili čarobno izvajalsko formulo za strateški tir. Večkrat smo že poudarili, da pri tem projektu tudi čas igra nadpovprečno pomembno vlogo. Vsako izgubljeno leto pomeni za 200 do 300 milijonov evrov izgubljenih poslov. Če ekoloških groženj niti ne štejemo. Zato bi morali v računico za dokončanje tira vključiti tudi ceno časa in izgubljenega okolja. Čez 50 let nikogar ne bo več zanimal drugi tir, četudi bi bil zgrajen po polovični ceni. Do tedaj bo tovor zagotovo našel hitrejšo pot do cilja od slovenske.