Madrid je slovenski, na vrsti Milano in Pariz

Nekoč smo častili brata Petrič, Bojana Križaja in Roka Petroviča, Zlatka Zahovića in Srečka Katanca, nazadnje Gorana Dragića in Luko Dončića. Seznam slovenskih športnih junakov preteklosti in sedanjosti bi moral biti seveda še precej daljši, vendar so to naveze, ki so, vsaka na svojem področju, Slovence družno uvrščale na evropski in svetovni zemljevid, če že ne na vrh. Zdaj imamo Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, kolesarska junaka, katerih dosežki so tako veličastni, da bi si jih pred tremi tedni, ko se je na španski rivieri začela 74. Vuelta, težko predstavljali.

Na trgu Cibeles, enem glavnih stičišč Madrida, simbola španske politične, gospodarske in tudi športne moči, sta na odru za zmagovalce stala dva Slovenca, prvi Roglič, tretji Pogačar. Vmes pa Alejandro Valverde, najmočnejši domači matador, kolesar, ki je osvojil že skoraj vse, tudi mavrično majico svetovnega prvaka, ki se je to pot skoraj sramežljivo skrivala med rdečo Rogličevo opravo in belo Pogačarjevo. Slovenija ima zmagovalca dirke in najboljšega mladega kolesarja, v rokah ima kolesarsko sedanjost in prihodnost.

V tem se morda najbolj razlikujeta slovenski kolesarski podvig in košarkarski naslov evropskih prvakov, ki ostaja na vrhu naših športnih uspehov, vendar bo jutri ne prav veselo dočakal drugo obletnico. Slovencev ni bilo na svetovnem prvenstvu na Kitajskem, kjer so si veliko zmagoslavje pripravili prav Španci. Dragićev in Dončićev recital iz Istanbula je nepozaben, vendar se zdi ta čas neponovljiv, Rogličev in Pogačarjev pač.

Slovenska kolesarja sta osvojila Madrid in se, čeprav sta tekmeca iz različnih ekip, skupaj veselila prve slovenske zmage na tritedenskih dirkah. Skeptiki bodo rekli, da še nista dosegla največ, kar je mogoče v kolesarstvu, da francoski Tour in italijanski Giro štejeta več in sta odmevnejša. To je res, vendar španska Vuelta po trasi in načinu dirkanja velja za najtežjo, in kdor lahko zmaga v Madridu, je lahko na vrhu tudi v Milanu in Parizu. Naskok nanju 29-letni Roglič in 20-letni Pogačar tudi napovedujeta za prihodnja leta. Kakšen preobrat v slovenski miselnosti, ki jo sicer preveva (lažna) skromnost! Naši kolesarji kažejo, da smo lahko tudi zavojevalci brez orožja in ni treba, da bi bilo tako samo v športu.