Kolesarski lev iz Strahovelj, kraja neustrašnega imena

Kisovec – Ko je imel Primož Roglič še 79 kilometrov do madridskega trga, ki mu je ime dala boginja Kibela, so pod skakalnico v Kisovcu, kjer je kralj Vuelte naredil prve smučarske skoke, zatulile sirene in zaplapolale zastave z napisom Go, Rogla. Potem se je navijanje samo še stopnjevalo … Kralj Vuelte je bil znan … V bistvu dva kralja: eden iz Strahovelj, drugi iz Komende.



Bi Španci lahko našli primernejše mesto za razglasitev novega kolesarskega »kralja«, kot je trg skrivnostne frigijske boginje Kibele, sedeče na levjem prestolu? Rogliču domačini že nekaj časa pravijo »Rogla the king«, tudi levji kralj. V bistvu pa kralj iz Strahovelj, kraja neustrašnega imena. »Ko smo vas iz Šemnika preimenovali v Strahovlje, se je začelo dogajati,« pravi Rogličev sosed in prijatelj Andraž Pograjc. Kibelo so upodabljali prihajajočo na vozu, ki ga vlečejo levi.



Nekdanji Rogličevi klubski kolegi skakalci in kolesarji iz kluba Zagorska dolina, kakšnih štirideset navijačev, je popoldne napolnilo senčno teraso pod kisovško skakalnico ravno, ko se je tisti, zaradi katerega so prišli, v španskem mestu Fuenlabrade pripravljal na zadnje dejanje Vuelte. Ura je odbila sedemnajst in nekaj minut, ko je Rogla raketa, kot piše na skakalnici v domačem kraju, krenil na zadnjo, 106-kilometrsko etapo po Madridu. V sončni Španiji ga je čakala 74., tokrat zgolj protokolarna dirka, festival šampionov, ki je malo pred 20. uro tudi uradno dobil zmagovalca: Primoža Rogliča, nespornega kralja španskih cest, so na cilju pričakali vsi domači: njegovi starši, tast, tašča in tudi obe ženski njegovega življenja … Sokrajani iz Strahovelj so se ga odločili spremljati pred velikim zaslonom in ugibanj, ali je med njimi tudi »grešnik«, ki mu je na eni od tekem malce hitreje pomagal v klanec, ni hotelo biti konca … »Ga ni denarja, da novinarji to izveste,« so se muzali. In nismo izvedeli …

Enako navihan je bil kot vsi drugi

Zvone Pograjc, prvi Rogličev trener na kisovški skakalnici, je včeraj prihitel iz Planice, z državnega prvenstva za 14- in 15-letnike, da ujame trenutek, ko bodo v Madridu razglasili zmagovalca, in da deli spomine na sokrajana: »Enako navihan je bil kot vsi drugi. Če je bilo treba, je vedno znal narediti red pred sedežnico. Ni dovolil, da bi ga prehitevali. Vedno je znal zbobnati fante skupaj in v bitko; bil je med prvoborci, ne glede na to, ali so bili nasprotniki za dve glavi višji.« A tudi pred trenerjem Roglova »trma« ni popuščala. Zaradi kravala v kombiju jih je Pograjc lepega dne postavil na Bogenšperku na cesto in rekel: »V Litiji se vidimo.« Roglič je navrgel: »Lahko tudi šele v Zagorju …« Pripravljen je bil teči še enkrat toliko kilometrov …
Primož je imel vse višje cilje od drugih: kar je bilo za druge skakalce dosežek, zanj ni bilo. Morda je bila nekoliko kriva tudi poškodba križnih vezi, da se je preusmeril v kolesarstvo, ugiba Pograjc. Po poškodbi je čez zimo hodil kolesarit v fitnes, da je malo okrepil mišice, ko je prišla pomlad in z njo prve dirke, pa je samo še zmagoval …



Cene Koritnik, ustanovni član kolesarskega kluba Zagorska dolina in član upravnega odbora, pravi, da je Roglič veliko prevozil tudi z njimi – amaterji. A je bil zanje prehiter. »Pri njem se je vse odvilo tako hitro. Njegov vzpon iz amaterizma v profesionalizem je bil bliskovit. On je v kolesarstvu preskočil vse – osnovno in srednjo šolo in takoj z odliko naredil fakulteto.« Kaj pa Tadej Pogačar? »O njem v kolesarskem svetu govorijo kot o biseru. Fenomen je in potencial, o katerem bomo še veliko slišali. Primož je svetu pokazal, da hočemo biti Slovenci prva liga, da se ne bomo kar podredili drugim, močnejšim,« pravi Koritnik. Kaj pa Zasavci, nas zanima. To pa je posebna trma in posebno klen narod, smo izvedeli.



Gašper Kurež in Andraž Pograjc, prvi »upokojeni« nogometaš, drugi pomočnik trenerja Kitajk v smučarskih skokih, Rogliča poznata od majhnih nog. Oba sta iz Strahovelj in se sploh ne čudita »norostim« mladinskega svetovnega prvaka v smučarskih skokih na kolesarskih strminah. Tudi njegovi odločitvi za družino ne. Ker je bil vedno nekaj posebnega, vedno je šel do roba svojih možnosti in nič ga ni ustavilo …



In kako visoko bo Primož Roglič še segel v kolesarstvu? »Nekaj dobrih let je še pred njim, in če bo imel dobro ekipo, ga čaka še veliko zmag, zlasti na desetdnevnih in tritedenskih dirkah,« napoveduje Rogličevo usodo Zvone Pograjc. Čeprav je s tritedenskimi dirkami, kakršna je Vuelta, vedno povezano tveganje: lahko imaš svetovno srečo ali pa smolo že drugi dan, dodaja in zaključi: »Kolesarstvo je vzdržljivostni šport. Ko se enkrat navadiš trpeti na kolesu, začneš uživati. In Primož uživa.«