Ljubezen iz interesa

Poskusi zgodovinskega revizionizma v sosednji Italiji so nas spet pahnili v spraševanje, s kakšnimi sosedi živimo. Čeprav je odtajani fašizem šel že predaleč, si moramo priznati, da smo za to krivi tudi sami, ker se že ob prvih takih pojavih nismo ostreje odzvali.

Kljub vsej grenkobi pa se lahko tolažimo, da ima Slovenija srečo. Kar tujcem, ki naše lepe dežele še niso spoznali, pogosto omenjamo kot našo posebnost, da imamo na majhnem prostoru vse, od visokih hribov do morske obale, sploh ni naša posebnost. S podobnimi besedami se lahko hvali še kdo.

Denimo Gruzijci živijo v majhni in prečudoviti deželi. Imajo visoke hribe, morje, prijazne ljudi, izvrstno hrano, čudovito vino. Z naravo imajo srečo, tako kot Slovenija. Nimajo pa sreče s sosedi. Na severu imajo veliko Rusijo in po preliti krvi so Gruzijci morali stisniti zobe ter požreti okupacijo Abhazije in Južne Osetije. Na jugu imajo za sosede veliko in nepredvidljivo Turčijo, revno Armenijo in korumpirani Azerbajdžan.

Tri od štirih sosed Slovenije so naše vojaške zaveznice, ena je nevtralna. Državljani vseh štirih držav imamo potne liste države članice Evropske unije, ene od najbogatejših državnih tvorb na svetu. Kljub številnim težavam, ki jih ima Slovenija s svojimi sosedami, je naša soseska na smrt dolgočasna v primerjavi s kavkaško soseščino Gruzije. Narediti moramo vse, da tako tudi ostane.

S Hrvaško imamo še največ nerešenih vprašanj, a nam je hkrati zgodovinsko in kulturno najbliže. Ko v naš del Evrope pripeljejo avtobus azijskih turistov, ti ne vedo, kdaj so v Sloveniji in kdaj na Hrvaškem. Ker je turizem pomemben vir preživetja za obe državi, bi se bilo smiselno še bolj čezmejno povezati. Na zato, ker se imamo radi, ampak iz interesa. Tako bomo več zaslužili in vsem morebitnim dvomljivcem pokazali, da sosed ni vrag.