Lahka odločitev za težke naložbe

Naložba v višini 4,5 milijona evrov leta 2011 v sedežnico na Kopah je bila zadnja večja naložba v žičničarsko infrastrukturo v Sloveniji. Vmesna nesreča dveh gondol na Kaninu in zaprtje smučišča sta bila jasno opozorilo, da je še tako zanikrno upravljanje muzejskih naprav boljše kot zaprtje. V trenutku, ko so naprave obstale, se je sesula hotelska ponudba, glavni generator celoletnega turističnega razvoja kraja. Sprožila se je socialna bomba in tradicionalno novoletno pribežališče turistov se je spremenilo v zimsko mesto duhov.

Slovenski gorski centri dokazujejo, da so eni najpomembnejših stebrov našega turizma. Gorske občine zagotovijo dobro tretjino vseh turističnih prenočitev, z naskokom največ jih je v lokalnih skupnostih z žičnicami. Tam se skoraj vsak drugi stacionarni gost z njimi tudi pelje. V čem je torej problem, če kljub dolgoletnemu vlagateljskemu krču gorski centri dosegajo takšne rezultate in (skorajda) vsi poslujejo pozitivno?

Trenutni turistični zagon izkoriščajo z napravami, ki so, razen redkih izjem, starejšega datuma. Z njimi izgubljajo dolgoletno konkurenčno prednost, pa ne zgolj v primerjavi z neposredno soseščino, temveč tudi z območji Balkana in centri v Tatrah. Žičničarska infrastruktura je dražja od žafrana in ne glede na finančno stabilnost upravljavci nimajo denarja za velike naložbe. Gospodarsko ministrstvo s SID banko zdaj za to dejavnost pripravlja kreditne priložnosti, a to ne bo dovolj. Rešitev vidijo zato žičničarji, tudi po zgledu iz tujine, v (nepovratnem) javnem denarju.

Od kod izhaja to prepričanje? Morebiti iz trditve, da so smučišča in s tem žičnice zaradi naravnih danosti in vabil k zdravemu načinu življenja javno dobro? Da gorski centri celo leto zagotavljajo številna delovna mesta? Da se porabljeni evro na smučišču v dolini pomnoži s sedem? Obratovanje žičnic je neločljivo povezano z varnostjo, ki jo je treba zagotavljati ne glede na stanje bilanc. In v težkih časih je javni denar lažje dostopen.

Slovenska žičničarska dejavnost se po dolgoletni krizi in lastniških pretresih že nagiba k javnim rešitvam. Korak v tej smeri je pred leti naredila država z več kot osemmilijonsko sanacijo Kanina, ki danes posluje pozitivno – z muzejskimi napravami. Tudi to je opogumilo občine, da so prepoznale vrednost gorskih centrov, jih ponekod rešile in jih danes upravljajo.

Vložek Evrope, države ali občine v žičnice je varna naložba, dokler je seveda infrastruktura prilagojena potrebam okolja. Dividende se vračajo v obliki davkov s sleherno prodano karto, hrenovko, pivom, izposojo opreme, večerjo, savno, masažo, litrom bencina in prenočitvijo. A pozitivni krog se sklene šele s spoznanjem celotne skupnosti, da je treba za delovanje infrastrukture prispevati še kaj več. In tudi tu so korak naprej naredili v Bovcu, kjer gostinci in turistični ponudniki prostovoljno zbirajo nezanemarljiv znesek za trženje gorskega centra.

S takšno popotnico, ko se recepti, preverjeni v tujini, pišejo sami, končna odločitev o visokih naložbah vendarle ne bi smela biti pretežka. Brez naložb pa bo treba žičnice marsikje že kar kmalu zapreti.