Kriza na čakanju?

Na Balkanu in v svetu ima 20. obletnica začetka Natovega posredovanja na Kosovu različne pomene. Preiskovalci konflikta in zgodovinarji se najbrž nikoli ne bodo strinjali o pomenu intervencije in njenih posledicah. Posredovanje zavezništva je končalo kosovsko vojno, ni pa odpravilo vzrokov, ki so privedli do oboroženih spopadov med srbskimi silami in kosovskimi Albanci.

Pokojni ameriški veleposlanik pri ZN Richard Holbrooke je pred posredovanjem Nata pozval preminulega srbskega vožda Slobodana Miloševića, naj sprejme dopolnjeni sporazum iz Rambouilleta. Ta bi Kosovu vrnil avtonomijo, Osvobodilna vojska Kosova bi se razorožila, Natove mirovne sile pa bi imele svobodo gibanja v takratni ZRJ. Srbija je zavrnila podpis sporazuma, ker je ocenila, da bi tako zamišljena mednarodna mirovna misija kršila njeno državno suverenost.

To je privedlo do vojaškega posega Nata, ki ni imel mandata varnostnega sveta ZN. Ker ZRJ tudi ni ogrožala članice zveze Nata, napad s stališča mednarodnega prava ni bil upravičen. Takratni generalni sekretar zveze Nato Javier Solana in nekateri mednarodni pravniki so napad opravičevali kot primer nujne »humanitarne intervencije«. Po dveh desetletjih je nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton na slovesnosti v Prištini dejal, da je ponosen, ker se je odločil, da je dovolj etničnega čiščenja, bežanja ljudi z njihovih domov in ubijanja nedolžnih civilistov.

Če prvim bombam, ki so padle na ZRJ, ne bi sledili napadi zahodnih držav na druge suverene države, se Natov »humanitarni« vojaški poseg na Kosovu ne bi zapisal v zgodovino kot začetek razgradnje mednarodnega prava. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je opozoril, da so zahodne sile s posredovanjem v ZRJ prve nadomestile mednarodni pravni okvir z novimi pravili.

V Prištini je upokojeni ameriški general Wesley Clark, ki je poveljeval Natu v času bombardiranja nekdanje ZRJ, izpostavil, da na Balkanu obstaja tveganje nove vojne, ker ruski predsednik lahko spremeni regijo v krizno območje. To je kriza na čakanju, ki bo izbruhnila, ko bo to ustrezalo Vladimirju Putinu. Na Rusijo stavi Srbija, ki ne priznava samostojnosti Kosova in preprečuje, da bi jo priznala celotna mednarodna skupnost.

Srbi in Albanci so položili orožje, skočili v obleke in si zavezali kravate ter spet sedli za pogajalsko mizo. Dialog je obstal na mrtvi točki, brez rešitve spora pa ne Srbija ne Kosovo ne bosta vstopila v EU, ki ne želi uvažati nestabilnosti.

Čeprav je dvajset let dolgo obdobje za mirovno misijo, Kfor ostaja na Kosovu kot rezervna sila. Nemara bodo njeni pripadniki, do sprejetja trajne politične rešitve, merili temperaturo v Prištini in na severu Kosova, kjer »varujejo« tamkajšnje večinsko srbsko prebivalstvo. Srbija in Kosovo ostajata nedokončani državi, ker nobena nima nadzora nad celotnim svojim ozemljem.