Na Kosovu je počilo vedno, ko so velike sile hotele, da poči

Dve desetletji po vojni in deset let po osamosvojitvi je ena največjih težav Kosova izseljevanje. V zadnjih petih letih je odšlo skoraj 200.000 ljudi, to je več kot desetina prebivalcev. Odhajajo predvsem mladi: večinoma ženske z otroki, ki gredo za svojimi možmi, in moški, ki gredo iskat delo. Najraje imajo Švico in Nemčijo, na tretjem mestu je Slovenija.

Nexhmedin Spahiu je profesor za politiko balkanskih držav na Univerzi v Prištini in lastnik kabelske televizije v Kosovski Mitrovici. Pogovor s profesorjem je bil posnet, ko so bile v zraku le običajne napetosti med Srbi in Albanci, kot na primer ta, da so Srbi na severu Kosova vsakih nekaj dni brez vode, ker jim jo Albanci, ki upravljajo vodovod, zaprejo. O streljanju, ki se je zgodilo ta teden, še ni bilo govora, čeprav sva sedela v njegovi pisarnici v albanskem delu Kosovske Mitrovice, le lučaj stran od srbskega dela.
 

Zakaj mladi zapuščajo državo?

Na Kosovu se začenja velika depresija, ki jo je bolj kot slab gmotni položaj povzročil razpad moralnih vrednot. Ekonomsko stanje v državi ni tako zelo slabo, da bi ljudje morali oditi. Upanje jim je uničila korupcija. Tudi v Evropi in na zahodu nasploh imate korupcijo in druge negativne pojave, a pri nas so se ti pojavili prehitro in v prevelikem obsegu. Naši ljudje izgubljajo motivacijo.
Če postaneš minister, a nimaš nobenih izkušenj, povezanih s področjem, ki ga vodiš, so zaposleni na tem področju nezadovoljni in tudi minister je nezadovoljen. Ker ne ve, kaj bo z njim v prihodnosti, v danem trenutku uživa ali pa trepeta, ker ve, da ni za to službo. Vendar ne gre samo za ministre; takšnih funkcij je veliko. Kadrovska piramida je povsem porušena. To se je zgodilo zato, ker so naši osvoboditelji Američani podpirali na oblasti ljudi, za katere sta značilni korupcija in kriminal. Mladi nimajo nobenega upanja za prihodnost. Če ne bi bili potrebni vizumi, bi se odselilo tri četrtine prebivalstva.

Menite, da Američani niso dovolj dobro poznali razmer ali imajo kak svoj interes?

Ne, ne mislim, da bi to bil njihov interes. A kot največja in najmočnejša sila na svetu se obnašajo naduto do vseh problemov, predvsem pa, ko sodelujejo v državi, kjer so jim ljudje hvaležni, da jih je Amerika obvarovala pred genocidom. Američani so imeli na Kosovu veliko kredibilnost, ki so jo dosegli z intervencijo Nata leta 1999. Če ne bi bilo Clintona in Natovega posredovanja, mogoče ne bi bil več tu, mogoče me ne bi bilo na tem svetu. Potem pa niso bili dovolj pazljivi. Pomembno jim je bilo, da sta na Kosovu mir in stabilnost. Da bi to dosegli, so se naslonili na neprimerne ljudi, s čimer so ogrozili prihodnost države. V dvajsetih letih se je nakopičilo toliko vsega, da so ljudje skrajno nezadovoljni in želijo samo pobegniti s Kosova. Ogromno jih odhaja. Predstavljajte si, koliko bi jih šele odšlo, če bi Evropa omogočila vizumsko liberalizacijo. Kosovo je zdaj edina država v Evropi, ki ima vizume za vsak izhod iz države.

Kaj konkretno mlade najbolj odganja?

Mladi ne vidijo prihodnosti. V preteklosti je bilo več trpljenja, a smo imeli upanje. Denimo v času srbskega vodje Miloševića, ko so ljudi obravnavali kot živali, so imeli vsaj upanje, da bodo nekoč svobodni in bo še vse dobro. Upanje je dvigovalo moralo. Na čelu Kosova smo imeli takrat Ibrahima Rugovo, ki je bil pošten in so mu ljudje zaupali. Zdaj pa so izgubili upanje. Uničen je celoten zdravstveni sistem, kultura, uničeno je izobraževanje. Proizvajajo študente z diplomami, za katerimi ni znanja. Pri zaposlovanju je kriterij poznanstvo s političnimi liderji. Mnogi študentje, ki so končali študij z desetkami, delajo kot natakarji, najslabši študentje pa so zaposleni na veleposlaništvu. Nobena piramida vrednot ne velja več. To je največji problem Kosova.

Kako bi znova vzpostavili vrednote?

Težko. Na vsa mesta, od predsednika države in premiera navzdol, bi morali priti intelektualci z vizijo. A bi bil to šele začetek okrevanja od tega, kar je bilo storjenega v dvajsetih letih. Toda mi ne gremo v tej smeri, mi še naprej tonemo, gremo navzdol.

Tukaj, na Kosovu, sem slišala misel: kolikor večja je palica, toliko več je možnosti za demokracijo. Kako si
to razlagate?

Človek, ki jo je izrekel, je hotel povedati, da bi tiste, ki vladajo s silo, z metodami, ki niso demokratične, moral nekdo ustaviti. Kje je nesporazum? Ko obtožujemo tujce, da so nam vsilili politični razred, ki je na oblasti, rečejo, saj ste sami glasovali za njih. Ko vprašamo ljudi, zakaj jih volijo, odgovorijo, zato ker jih podpirajo tujci. Če bi mi hoteli zažgati parlament ali vlado, bi prišel Kfor in to preprečil. Ko se srečajo ambasadorji, podpirajo tiste, ki so na oblasti, z njimi nastopajo na televiziji, dajejo skupne izjave. To je neposredno sporočilo ljudem, kako naj glasujejo.

Kosovo je pred kratkim ustanovilo lastno vojsko. Je to sporočilo, da mednarodnih vojaških sil Kfor, ki delujejo pod vodstvom Nata, država ne potrebuje več?

Ne, Kosovo se ni samo osvobodilo in nikoli ne bo imelo moči, da se samo brani. Svojo neodvisnost lahko brani le z nekom, ki ima moč, to je Nato ali Velika Britanija ali Turčija. Dokler je tu Nato, vojska ni potrebna. Potrebna je samo, če jo od nas zahteva Nato.

Toda ustanovitev lastne vojske ni v skladu z resolucijo Združenih narodov 1244, ki je bila sprejeta po bombardiranju leta 1999 za ohranitev miru?

Ni, toda mi moramo poslušati Američane in včasih jih poslušamo tudi v stvareh, ki niso zelo pomembne in so za nas celo strateško škodljive.

Ustanovitev vojske Kosova je zelo vznemirila Srbe na Kosovu. Kako vidite sobivanje s Srbi danes?

Ustanovitev lastne vojske nima nobene povezave z življenjem Srbov na Kosovu. Šlo je samo za reakcijo Beograda in srbski prebivalci na Kosovu se vedno ravnajo po Beogradu. Beograd na žalost dvajset let po vojni ni priznal Kosova. Srbi si še vedno prizadevajo, da bi jim bilo vrnjeno Kosovo. A dvomim, da to resnično želijo. Bolj gre za to, da vzdržujejo sedanje stanje, zato da Kosovo ne bi napredovalo.

Zaradi nepriznavanja države je Kosovo uvedlo stoodstotne carine na srbske izdelke. Kdo tukaj komu škoduje?

Carine so na škodo Kosova in Srbije, a Srbija vztraja. Za to je kriva politika, ki ne škodi samo Srbiji, temveč vsej regiji. Tujih vlagateljev ne zanima, kdo je kriv, zanima jih samo mir v regiji. Če ne bo miru, bodo zbežali. Politika Srbije je slaba, nezdrava in škodljiva za Srbijo in Kosovo.

Več kot 20 tisoč prebivalcev srbskega dela Kosovske Mitrovice pogosto nima vode, ker jim jo v albanskem delu mesta zaprejo. Kako vidite to težavo?

Težava ni v vodi. Mitrovica ima jezero, ima reke, vodovod. Govor je o skorumpiranih institucijah, o malomarnosti. Ves dan ni vode, pa nihče ni odgovoren za to. Ves dan ni elektrike, ker je transformatorska postaja pregorela, ker je nekdo je zaspal, namesto da bi skrbel za transformator. Nekateri počno to namerno, da bi potem lahko prodali generatorje za električni tok in posode za vodo. Take stvari so značilne za družbo, v kateri ni nihče za nič odgovoren. V razviti državi bi takoj iskali odgovornega, v radikalni bi ga ustrelili. Pri nas pa nič.

Pogovarjala sem se z mladim srbskim politikom v severnem delu Kosovske Mitrovice, ki je tudi član parlamenta Kosova. Rekel je, da so mladi odprti za vse stike in sodelovanje, a da se Srbi na Kosovu počutijo ogrožene.

Nihče jih ne ogroža zato, ker so Srbi. Pritisk občutijo, ker živijo v družbi, kjer je slabo. S Kosova odhaja več Albancev kot Srbov.

To je najbrž logično, ker je Albancev na Kosovu bistveno več kot Srbov?

Ne, tudi sorazmerno odhaja več Albancev. Nihče ne ogroža posebej Srbov in nihče nima strategije, da jih nažene. Priština nima nobene strategije, niti za Srbe ne.

Dejansko ste na Kosovu zmagali Albanci. Razširili ste se. Pred vojno je tu živelo več kot 20 odstotkov Srbov, zdaj jih je pet ali šest odstotkov.

Da, a ne zato, ker bi imeli takšno strategijo, ampak zaradi splošnega stanja. Druga stvar je, da je Kosovo gosto poseljeno. Zemlja tu je zelo draga. Če kmet proda njivo na Kosovu, lahko v Srbiji kupi dvajsetkrat toliko zemlje ali stanovanje v mestu. Gostota prebivalstva je na Kosovu 200 ljudi na kvadratni kilometer, v Srbiji 70.

In še nekaj je: priznati moramo, da so v Srbiji civilizacijski odnosi na višji ravni, zlasti v Vojvodini, kjer je več civilizacije in je na višji ravni kot na jugu Srbije in na Kosovu. To Srbe spodbuja, da se selijo tja. Izseljujejo se tudi Albanci v Nemčijo, Švico, Francijo, Anglijo, na Švedsko. Srbi imajo bliže svojo državo in se lažje znajdejo.

Ljudje se izseljujejo iz vseh držav nekdanje Jugoslavije. Balkan se prazni. Kdo bo naselil prazen prostor?

To je globalno preseljevanje, ki ga povzročata padec natalitete v Srednji Evropi in tamkajšnja blaginja. Evropa potrebuje ljudi z Balkana. Na celotnem Balkanu je depresija, ki ni toliko pogojena z revščino kot s padcem moralnih vrednot in dejstvom, da mladi nimajo kaj delati. Če se stvari ne bodo popravile, se bodo na Balkan začeli priseljevati drugi. Ne bodo prišli Turki, kot so prihajali v zgodovini. V času, odkar je na oblasti Erdoğan, je Turčija dosegla razvoj in blaginjo, brezposelnosti tako rekoč ne poznajo več. Najbrž bodo na Balkan prišli iz Afrike in Azije, Sirci in drugi.

Ali je možno, da nastane velika Albanija? Da se združita Kosovo in Albanija?

Ne, to ni možno. Ne moreš se priključiti nekomu, ki te noče. Albanija tega ne želi. A Kosovo ne more urejati niti sebe, kaj šele, da bi okupiralo Albanijo.

Kakšna je prihodnost kosovskih Albancev?

Mi smo ista etnična skupina, imamo skupen izvor, kulturo in jezik. A nacionalnost je politična tvorba. Že več kot sto let Albanci in Kosovci živimo v različnih razmerah. Razvijamo se kot dva naroda, podobno kot Nemci in Avstrijci, Romuni in Moldavci, Srbi in Črnogorci, Makedonci in Bolgari. Zgodba o veliki Albaniji ni realna.

Kako gledate na spremembo mej, ki je že dolgo v zraku? Da bi zamenjali del ozemlja na severu Kosova za del na jugu Srbije?

To ni dobra ideja. Meje so se postavile z vojno. Sprememba mej ponovno zahteva vojno. In zakaj bi se meje sploh spremenile? Pravijo, da bi se začrtale etnične meje. A še vedno bi morali živeti drug ob drugem. Edina prava pot je multietnična družba. Odstopanje od tega modela je korak nazaj. Če ne bomo živeli s Srbi, se bomo morali naučiti živeti z drugimi narodi. Kako bomo zmogli to, če niti s Srbi ne moremo?

Kako torej naprej?

Moramo se naučiti živeti skupaj. To je bistvo vsega. Kaj nam bodo nove meje? Vsi hočemo v Evropsko unijo. Tam ni meja in znova bomo skupaj. Nove meje so nesmisel. Naučiti se moramo živeti drug z drugim.

Evropske oči so vseskozi uprte v Kosovo, bojimo se, da bo spet počilo. Je to možno?

Možnost vedno obstaja, če je nekdo zainteresiran za to. Počilo je vedno takrat, ko so velike sile hotele, da poči. Če niso zainteresirane, ni spopada med nami.

Na Kosovu so mednarodne sile, kot sta Kfor in Unmik, da bi ohranili mir, a pravite, da vas ravno mednarodna skupnost ogroža?

Ne, ne mislim, da nas ogrožajo. Velike sile, predvsem Američani, so prinesle na Kosovo mir in spokojnost. A njihova politika tu ni dovolj pozorna. Za vodje postavljajo neprimerne ljudi.

Bi bilo bolje, da mednarodne sile gredo?

Ne, a lahko bi nam pomagali, da postanemo bolj normalna družba.

Vaša premier in predsednik izjavljata, da bo Kosovo naredilo vse, kot pravi Amerika. Je Kosovo ameriška kolonija?

Kosovo nima izbire. Smo majhna država. Tudi Slovenija je majhna in ne verjamem, da dela karkoli proti volji Amerike. Slovenci ste bolj pameten narod in razvita družba, bolj spretno vodite državo. In naklonjenosti Ameriki ne artikulirate tako neposredno. Slovenija je vzor za Kosovo. Ne moremo postati Nemčija, po velikosti in številu prebivalcev smo bolj podobni Sloveniji. Imamo več bogastev kot vi, a kulturna raven še ni takšna. Naša želja je, da bi postali kot slovenska družba.