Kot ptički

V nemškem Potsdamu ta teden vozi prvi samovozeči tramvaj na svetu, ki ga Siemens javnosti predstavlja ob berlinskem sejmu Innotrans. Münchensko podjetje je že razvilo projekte avtonomne vožnje za dele pariškega metroja in nürnberške podzemne železnice, na šestih kilometrih tramvajske proge v prestolnici nemške dežele Brandenburg pa avtonomno vozilo prvič vozi v
običajnem mestnem prometu. A tudi v prvem samovozečem tramvaju mora biti zaradi varnosti in zakonodaje še vedno voznik, ki lahko posreduje, če je treba, pa čeprav v Potsdamu in Münchnu že stavijo, da bodo v prihodnosti za vse več voznikovih dolžnosti poskrbeli algoritmi. Vsaj jaz komaj čakam na prava samovozeča vozila, potem ko sem pred časom že imela priložnost, da me je okrog Stuttgarta sam vozil Mercedesov avto. Dve uri v jeklenem konjičku, ki pri vožnji dobesedno uresniči vsak naš ukaz, sta bili pravo razodetje, pa čeprav zaradi stroge zakonodaje tudi tedanji vozniki nismo smeli pozornosti odvrniti kam drugam. Avto je fantastično vozil sam, a smo se morali še naprej obnašati, kot da držimo volan. V ne tako daljni prihodnosti pa bo avto morda vendarle stroj, ki nas bo prevažal po svetu, ter hkrati dnevna soba ali spalnica, v kateri bomo pozabili na vožnjo.
Zvečer si bomo zamislili, na katerem koncu celine bi se radi zbudili, in če bomo hoteli, naše želje ne bodo več le sanje.

Največji slovenski pesnik se je nekoč veselil železne ceste iz Ljubljane v druga mesta, danes pa vemo, da si moramo najprej kupiti vozovnico in pripraviti prtljago, se pravočasno pripeljati na postajo in si, če je potovanje daljše, na cilju še rezervirati sobo. Z novodobnimi avtomobili, ki jih France Prešeren seveda ni poznal, je še večji križ, saj moramo poskrbeti za gorivo in biti dovolj spočiti za varno vožnjo, potovanja z letalom je treba načrtovati še dlje. Kot ptički bomo poleteli šele, ko bo vse to za nas napravil nekdo drug, pa čeprav stroj, in bomo sami le uživali v potovanju.