V nadaljevanju preberite:

Vzemimo za primer tako imenovano jugonostalgijo, o kateri je danes pri nas veliko govora. Nostalgija kot želja in hrepenenje po nečem, kar je nekoč bilo in je v našem – seveda povsem subjektivnem spominu – zapisano kot idilično, ni neobičajno čustvo, v primeru slovenske jugonostalgije pa se zdi bizarno, da njeni zagovorniki izpostavljajo predvsem elemente, ki so nedvomno najspornejši. To so infantilna idolatrija nekdanjega maršala, mahanje z rdečo zvezdo in domišljijski spisi o domnevni idealni družbeni ureditvi in eksemplarično zgledno urejenih socialnih, medetičnih in celo univerzalnih medčloveških odnosih. Po drugi strani pa je umanjkala afiniteta ter skrb za skupno zgodovinsko in kulturno izkušnjo, ki nedvomno ima svojo trajno vrednost, pa naj je obstajala na kolektivni, osebni in celo intimni ravni.

Če smo še pred kratkim govorili o narcisizmu majhnih razlik, bi sedanje stanje lahko označili za ekshibicionizem nepremostljivih nasprotij. Se je medtem realno stanje v družbi res tako radikalno spremenilo, smo res priča epohalnim družbenim preobratom? Pravzaprav ne, sta se pa drastično spremenili percepcija in interpretacija. Nekateri to navdušeno razlagajo kot primer nove, drugačne senzibilnosti, kar v primeru posameznih izjem morda res velja, vendar se ta občutljivost sumljivo pogosto izkaže zgolj kot manifestacija histerije. Ta pa kot neizmerno pretiravanje, kar je za kolikor toliko harmonično ali vsaj znosno funkcioniranje družbe pogubno.