Konec fakinskega dela v zdravstvu?

Obstoj vlade Marjana Šarca je odvisen od urejanja razmer v zdravstvu. Če bo njihov minister uspel obvladati čakalne vrste, bolnicam zagotoviti dovolj denarja za nakup sodobnih aparatur, nujno potrebnih klim, obnove stavb, kritje izgub, in če bo zajezil odhode medicinskega osebja, uredil program obravnave bolnikov s prirojeno srčno napako, rekel ne raznovrstnim lobijem, potem bodo novo vlado kovali v zvezde. V nasprotnem primeru se bo zgodila ulica. Ljudem namreč zmanjkuje potrpljenja.
Zaposleni v zdravstvu so siti odnosov, delovnih pogojev, neorganiziranega sistema, polnih čakalnic, kvarečih se aparatur, podcenjenosti svojih poklicev. Pacienti tarnajo, ko morajo ležati na hodniku, ker v bolniških sobah ni prostora, ko jim zaradi nujnih primerov ali odsotnosti kirurga še tretjič prestavijo operacijo, ko jim zdravnik pove, da je pri njih CT sicer nujen, a bodo na preiskavo čakali nekaj mesecev, če je ne plačajo iz lastnega žepa. Družinski zdravniki nimajo časa za pogovor. Že tako skopo odmerjen čas jim skrajšujejo birokratska navodila, kot je na primer vodenje čakalnih seznamov. Pacienti umirajo, preden imajo dokončno postavljeno diagnozo. Ja, enkrat, se doseže dno.

O tem, kako globoko smo že zabredli, priča včerajšnje pismo, ki ga je predsednik Sindikata KC naslovili na odhajajočo ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc. »V kolikor ne storite ničesar, da zaščitite zaposlene v naši največji zdravstveni ustanovi v regiji, bomo primorani ubrati drugačno pot. Vaša apatija in nespospobnost vašega ministrstva resnično ne pozna meja... Vljudno prosimo, da za dobro vseh nas končno začnete iskati ustrezne rešitve in ne le ugajati posameznim interesom, … » je zapisal Vladimir Lazić. V nekaj stavkih je orisal stanje, ki ga bo prevzel novi minister. Slednji po štirih izgubljenih letih za ureditev razmer ne bo imel na voljo novih štirih let.

Zaostrena situacija predstavlja toliko zahtevnih in odgovornih izzivov, da so bili številni prepričani, da bo težko najti kandidata, ki bi upal zagrizniti vanje. Ko so pri Šarcu iz rokava stresli Sama Fakina, nekdanjega direktorja ZZZS, so si bili naši sogovorniki edini, da zdravstveni sistem pozna do obisti. Če pa bo to dovolj tudi za njegovo reševanje, bo pokazal skopo odmerjen čas.
Takoj ob nastopu funkcije se bo moral odločiti, kaj bo z Nacionalnim inštitutom za otroške srčne bolezni (NIOSB), ki ga v UKC nočejo, na ministrstvu pa zagovarjajo. Poskrbeti bo moral, da bo na mizo dobil verodostojne podatke o trenutnih čakalnih dobah, saj bo šele tedaj lahko v zvezi s tem sprejel primerne ukrepe. Bedeti bo moral, da bo denar, namenjen zdravstvu, porabljen pregledno in smotrno. Ob tem ne bo smel kloniti pod pritiski raznovrstnih lobijev, prišepetovalcev ali celo zavezami iz koalicijske pogodbe, ki bi se tekom njegovega dela lahko izkazali za nesmiselne.

Ravno koalicijska pogodba je zanka, ki mu lahko zadrgne vrat. Kako mu bo namreč uspelo izpeljati zavezo o ukinitvi dopolnilnega zdrastvenega zavarovanja, ki je bil že neizpolnjen cilj prejšnje vlade, akterji nove vlade pa so, z izjemo LMŠ in pridružene Levice, isti? Te isti akterji (kot tudi Levica) so ob interpelacijah podprli ministrico za zdravje. Torej je po njihovem delala dobro. Utegne torej Fakin naleteti na težave, če ne bo nadaljeval njenega poslanstva? Nič čudnega, da nekateri ocenjujejo, da je vsebina zadnje javno dostopne koalicijske pogodbe kontinuiteta stare, torej garant za nespremembe.
Javnost pa si želi nasprotnega. Potrebuje ministra, ki bo korakal strumno, neodvisno in z jasno zastavljenim ciljem; narediti ključne spremembe za boljšo zdravstveno obravnavo vseh.