Komu zvoni

Pred dvema mesecema je Slavko Bobovnik v Odmevih izvedel legendarni test, ko je gostoma, ministru za šolstvo, znanost in šport Jerneju Pikalu ter direktorju zavoda za šolstvo Vinku Logaju, postavil dve vprašanji iz učbenikov za šesti razred. Nanju nobeden ni znal odgovoriti, a sta funkcionarja, pristojna za šolstvo, kljub temu trdila, da snov v devetletki ni prezahtevna.

Zadnja bela knjiga o vzgoji in izobraževanju je izničila idejo, da bi bil prvi razred devetletke priprava na šolo, ampak da se takoj začne z učenjem branja, pisanja in računanja. Posledično se več zahteva tudi v višjih razredih. Poleg tega so takrat na željo staršev vrnili ocenjevanje v nižje razrede, kar je prav nasprotno od tega, kar zdaj v peticiji zahtevajo podpisani starši. Minister Pikalo pripravlja novo belo knjigo, v kateri naj bi bili zapisani predlogi in rešitve za izboljšanje osnovnega (in drugega) šolstva.

To je odlična priložnost, da se družba pogovori o tem, kakšno šolstvo si želi, in predvsem o tem, kako ga zagotoviti. Že vsaj 30 let poteka razprava o tem, ali se v šolah zahteva preveč faktografskega znanja in se učence premalo uri, da se znajo sami dokopati do informacij, ki jih potrebujejo. In jih potem spodbujati, da znajo smiselno povezovati ter uporabljati različna znanja in informacije.

V tej razpravi je treba tudi doseči dogovor, koliko so domače naloge in drugi projekti, ki se zahtevajo zunaj šole, stvar staršev, in koliko otrok. Konkretno, kako učiteljica oceni nalogo ali izdelek, ki so ga evidentno naredili zavzeti starši, in kako tistega, ki ga je otrok naredil sam in svojim letom primerno. Pred tem pa, koliko, če sploh, naj bi bili učenci obremenjeni s šolo, potem ko zadnjič zazvoni šolski zvonec.

Učitelji, strokovnjaki, starši in tudi otroci vemo, da je kurikulum pogosto neživljenjski, zastarel in paradoksalen, zato bi morali biti odprti za nove socialne inovacije in omejiti uradniški pristop k renovaciji šolskega sistema.