(KOMETAR) Kako pregnati prekletstvo uroka

Obletnice rojstva ali smrti pomembnih posameznikov, še posebej okrogle, so čas, ko so običajno pričakovane protokolarne, slavilno intonirane besede o nekogaršnjem pomenu in mestu v kanonu in seveda o odmevnosti in kredibilnosti življenjskega opusa. Letošnji 120. obletnici rojstev Srečka Kosovela spomladi in Edvarda Kocbeka pred dnevi, dan po evropskem dnevu jezikov, sta minili ob skromni, komajda primerni pozornosti javnosti. Beročemu in premišljevalsko navdihnjenemu občinstvu so bile ponujene tudi nove knjige, od prvega raznoliki zapisi o poeziji, umetnosti, kulturi in družbi ter o ustvarjalnosti, vlogi in poslanstvu pesnika, intelektualca oziroma nasploh človeka v družbi, iz opusa drugega tematsko razdeljen izbor poezije iz vseh avtorjevih ustvarjalnih obdobij, skoraj nekakšna pesniška avtobiografija.

O Kocbeku bi marsikdo, si mislim, želel vedeti še več od tega, kar se doslej ve. Kar vemo, je to, da je obveljal za enega najpomembnejših in najvplivnejših slovenskih pesnikov dvajsetega stoletja, a nikakor ni bil le to, ob njegovem imenu pristajajo oznake politik, razumnik, ideolog, pričevalec, vsaka s posebno podzgodbo. Kocbek je bil kot predstavnik krščanskih socialistov med drugo svetovno vojno član izvršnega odbora Osvobodilne fronte, član Avnoja, pozneje podpredsednik prezidija ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije in nato podpredsednik prezidija Ljudske skupščine LRS in zvezni poslanec, ob vsem tem pa tudi in predvsem zagovornik »aktivnega slovenstva« oziroma »novega slovenskega človeka«.

O tistem, kar je Kocbek zagrešil takega, da ga je revolucija, v kateri je sodeloval, bila pripravljena požreti, je bilo razloženega že veliko, a dejstvo ostaja, da o glasniku slovenske razklanosti, če ga lahko tako imenujemo, še danes ne vemo čisto vsega, ne o perfidnih načinih, na katere se je povampirjena nomenklatura, torej oblastniki, v katerih krog je nekdaj spadal, nad njim izživljala, ne o tem, kaj so si o njem mislili v visokih krogih tukajšnje Rimskokatoliške cerkve. Prve, vemo, je najprej razburil z zbirko novel Strah in pogum, ki je v takrat uveljavljeni diskurz o narodnoosvobodilnem boju vnesla noviteto, in v premislek o neskončno blagrovanem, bleščeče opravljenem poslanstvu se je zajedel črv dvoma, tako rekoč dvom o moralnih plateh metode.

To dejanje je Kocbeka neizogibno pahnilo v nemilost, izgnan je bil – večni nepolitik v politiki – iz političnega življenja, postal je skrb Uprave za državno varnost, polnaslednice Oddelka za zaščito naroda, ki se je z njim ukvarjal že proti koncu vojne, njegovo stanovanje na Veselovi je bilo ozvočeno, pošta, ki jo je dobival, brez dvoma natančno pregledana, objavljanje večinoma onemogočeno. Po besedah Igorja Omerze, ki se je v več knjižnih delih posvetil preiskovanju dokumentacije tajne politične policije v Sloveniji, lahko Kocbek velja za najbolj zalezovanega posameznika v udbovski zgodovini Slovenije.

Navidezna rehabilitacija s podelitvijo Prešernove nagrade sredi šestdesetih let ni kaj veliko vplivala na njegov položaj obstranca, brutalno manipuliranega odrinjenca, a še huje je bilo desetletje kasneje, ko je v pogovoru z Borisom Pahorjem in Alojzom Rebulo ob sedemdesetletnici v Zalivu presenetil z najtemnejšo informacijo iz partijskega relikviarija, zgodbo o skrbno prikrivanih povojnih pobojih. O okoliščinah, premisleku in reakcijah na nezaslišano bi verjetno vedeli veliko dodatnega povedati Kocbekovi dnevniki, o katerih izdajanju v okviru Zbranega dela se zdi, da je žal zastalo, in vpogled v beograjske in moskovske arhive, ki so že ali pa šele bodo dostopni.

Zakaj bi morali še zmeraj premišljati o vsem tistem, o čemer je premišljal Kocbek? Najverjetneje tudi zato, da bi poskušali nekaj iluzornega: pregnati prekletstvo uroka, ki slovenstvo mori že dolgo – gre seveda za ideološko, politično in vsakršno drugo razklanost na naše in njihove, temeljno za podalpske kraje, ki jo v različnih odtenkih poznamo že izza (pred)prejšnjega stoletja in ki je žal že zdavnaj postala nekakšen neuničljiv ahistoričen slovenski fenomen.

Kako zaostrene so lahko te silnice, kakšna strastna kljubovalnost do sočloveka lahko zavre v podalpskem kontekstu, pričajo prostori, kjer je dopuščeno videti na delu največ strasti, v spletnih komentatorskih meandrih. Pekel razklanosti, kot bi zapisal Dostojevski, tam vsak dan znova buhti iz komentiranj dogajanj na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini, a se hitro znajde tudi v prerekanjih o dveh slovenskih kolesarskih šampionih, ne preneha niti v bajanjih o prihodnosti bitcoina proti zlatu, drži se v besedovanjih o posameznih državnih proslavah, radikalna stališča so mogoča tudi ob opazovanju dinamike pomoči potrebnim pri odpravljanju posledic poplav, svojo mero strupenih mnenj je pred časom dobilo sporočilo spomenika žrtvam vseh vojn in z vojnami povezanih žrtev v Ljubljani, poligon za žolčnosti je lahko tako rekoč res vsaka tematika.

Je treba za nedialoškost, načelno nekonsenzualnost, nesolidarnost, navijaškost, klanovstvo in druge nizkotnosti, pogosto tudi neprikrito sovraštvo obsoditi ekonomsko razslojenost, javni prostor zastrupljajoč desni populizem? Je krivda še kje drugje? Kaj povzroča fenomen skrajne nevključujočosti, pravzaprav izključevalnosti, ki se je najočitneje najprej oprimejo vsi posttranzicijski ponižani in razžaljeni, žrtve vse večje družbene neenakosti?

Je kriv preplitev zgodovinski uvid, morda nezmožnost refleksije vsega preteklega, mnenjska ekskluzivnost in vseznalskost, ki vse nasprotno svoji resnici razglaša za laž in zlo? In kako iz tega kroga? Kocbek je v svojih premišljanjih ponudil precej navdiha, a na misel nam lahko pride tudi bojazen, da donkihotovstvo in kredibilnost besede sredi brbotanja politikantskih in vsakršnih drugih sfiženih agend in prikritih interesov v javnem prostoru nimata veliko možnosti preživetja. Je tako hudo, da prepad zgolj kliče prepad?