(KOMENTAR) Angeli, ki vstopajo v dobesedno bojišče

Trump je tedaj že vstal od mrtvih in vskočil v osupljivo spretno medijsko taktiko. Začela se je apoteoza, samopobožanstvenje iz dogodka, ki ga, če se demokrati ne bodo izmislili čudeža, že dela za zmagovalca ameriških predsedniških volitev.

Mladi, komaj dvajsetletni ostrostrelec Thomas Matthew Crooks, je bil mrtev že kakih pet sekund po poskusu atentata na Trumpa. Sámo varovanje prizorišč doživlja hude strokovne kritike, češ, kaj takega se, če bi le sledili protokolom, nikoli ne bi smelo dogoditi. Toda Trump se ni odločil za napad nanje in na oblast iz tega konca, temveč je povedal dvoje:

Prvič: »Ne bi smel biti tukaj. Bil naj bi mrtev.« In drugič: »V tem trenutku je bolj kot kadarkoli prej pomembno, da smo enotni in pokažemo pravi značaj Američanov, da ostanemo močni in odločni ter da ne dovolimo zmage zlu.«

Pogled iz drona na prizorišče Trumpovega srečanja. FOTO: Carlos Osorio/Reuters

Zdaj je stvar postala uradna. Ameriška politika in predsedniška tekma sta postali karikirana teološka kategorija, karikirano božje poslanstvo, boj med dobrim in zlim, med tem, kar je prav in narobe.

V to smer gredo trditve, ki jih je Trump postavil kot osnovo svojega pobožanstvenja. Na svojem družbenem omrežju Truth Social je zapisal: »Samo Bog je bil tisti, ki je preprečil, da bi se zgodilo nepredstavljivo.« Temu je sledil tisti veliki preobrat v njegovi retoriki, ki je bila poprej ostra, neizprosna, mestoma precej sovražna, poslej, kot smo povedali, pa mila, preroška, spravna, spodbujajoča enotnost, z direktnim naslovilom na nesprejemljivost zla: »V tem trenutku je bolj kot kadarkoli prej pomembno, da smo enotni in pokažemo pravi značaj Američanov ...«

Poslej ima sedanji predsednik Joe Biden pri svoji odločitvi za novo predsedniško kandidaturo še precej večji problem, kot ga je imel doslej. Takoj je pozval k »znižanju politične temperature«. Koga je s tem nagovarjal? Koga bi sploh lahko nagovoril? Američane, ljudi sveta, ki trpijo njegovo nemogočo politiko smrti v Gazi? Rekel je namreč, da politika ne bi smela biti prostor ubijanja oziroma »dobesedno« bojišče. In vprašanje je, kaj take besede pomenijo v Gazi, kjer je njegova politika dobesedno bojišče, in kaj v Pensilvaniji, kjer naj ne bi bila? V Gazi se lahko pobija povsem nedolžne otroke, a v ZDA se kaj takega, kot je streljanje na politika, nikoli ne bi smelo zgoditi? Kaj pa streljanje po šolah, kjer vsako leto pod besnilom mladih sociopatov umirajo otroci? Kaj pa neskončne debate o omejevanju oboroževanja med prebivalci ameriških mest in vasi, češ, v ustanovnem duhu ameriške nacije in države je, da so ljudje lahko oboroženi, to zagotavlja tudi ustava?

Amerika ima problem, privrženci Lacanove psihoanalize bi rekli, da »kapitalistične posplošene perverzije«, da, psihoze, ki pridejo od »diskurza kapitalista«. Ali pa to, kar preprosta govorica imenuje groba dvoličnost, dvojna merila.

Tu sta Biden in Trump bržkone na isti ladji hipokrizije. In če govorimo v atavističnem teološkem besednjaku in Trumpovi hipni spreobrnitvi vanj: mar ni bil prav Donald Trump tisti, ki je leta 2017 ukazal preselitev veleposlaništva ZDA iz Tel Aviva v Jeruzalem, pred tem pa je Izraelu (državi izvoljenega ljudstva edinega pravega Boga) kot predsednik odločilne svetovne velesile dovolil, da svoje glavno mesto iz Tel Aviva prestavi prav v Jeruzalem, mesto sobivanja sicer treh religij? Mogoče bo ta podatek tudi pomenil osnovo za spreobrnitev na stran Boga, v trditev, da je bil »samo Bog (...) tisti, ki je preprečil, da bi se zgodilo nepredstavljivo«.

V bitki za prednosti pri Bogu bosta tako Trump kot Biden imela teološke težave že v razmerju med staro in novo zavezo. Biden bi po starozavezni logiki (nekoč že Hamurabijevega) principa »zob za zob in glavo za glavo« namreč pri Netanjahujevi interpretaciji Boga Izraela moral imeti prednost. Skoraj štirideset tisoč pobitih Palestincev, žensk in otrok, brez kazni mednarodne skupnosti, brez obsodbe na mednarodnem sodišču za vojne zločine, Bidnove besede o politiki, ki ne bi smela biti »dobesedno bojišče«, postavlja v temo laži in zla. Trump, ki je Netanjahuju s prestavitvijo glavnega mesta dovolil prvo simbolno potezo dominacije, v tem najbrž ni nič boljši, le da v času odločitve ni bil na oblasti in Netanjahuju ni mogel dajati predsedniških spregledov za genocid.

Joe Biden se zdaj iz judovske stare zaveze v politični retoriki hoče prebiti v novo zavezo krščanske govorice. V duhu »zniževanja politične temperature« je rekel tole: »It is time for better Angels of our Nature to prevail«, češ, čas je, da v naši naravi prevladajo »boljši« angeli. Biden se je najbrž referiral na knjigo uveljavljenega psihologa Stevena Pinkerja, ki je napisal knjigo Better Angels of our Nature, kar preneseno v slovenščino nagovarja vprašanje človeških motivacij, razuma, altruizma, samoobvladovanja, empatije in tako dalje. Boljši angeli v nas naj bi se zoperstavljali slabšim, in tak je motiv, ki ga je v zaključku enega od svojih govorov uporabil prvi republikanski predsednik ZDA Abraham Lincoln.

Presidnik ZDA Joe Biden se je odzval. Z besedami, da sveta ni mogoče graditi na nasilju in sovraštvu, seveda.  FOTO: Erin Schaff/ Reuters

Toda Biden v »zniževanju politične temperature« tokrat na glavi nima le problema svoje kognitivne oslabelosti. Kar se v »kapitalistično posplošeni perverziji« dogaja v ZDA, bi lahko videli kot povratni sunek velike laži in hipokrizije. Roke Netanjahujevih morilcev v Gazi uničuje življenja dojenčkov, nosečih žensk in mater. In če smo teološko-biblični, kakršen je zdaj trend tako pri Joeju Bidnu kot predvsem tudi pri Donaldu Trumpu, iz te logike kaže pomisliti tole: kaj pa, če je atentat na Donalda Trumpa prav tako mogoče videti kot povratni sunek sovražne govorice in vzbujanja splošnega sovraštva, kakršno je bilo doslej tako značilno za njegovo politiko?