(KOMENTAR) Težave pri iskanju neznanih prijateljev

Knjiga je ob decembrskih obdarovanjih najboljše darilo, tako rekoč darilo modrosti. V elitnem času za prodajo knjig se je več kot smiselno prepričevati, da so knjige prava zadeva, preprosti čezlužni logiki je pri tem težko oporekati: knjige ponujajo neskončne odtenke raznolikosti, obdarovalec lahko prejemniku s posvetilom sporoči najrazličnejše misli in s tem darilo personalizira, izdelek je hvaležen za preprosto zavijanje, poleg tega izročena knjiga govori na več načinov. Obdarovancu ne prinaša le zgodbe, ampak na prefinjeno zmeren način tudi označuje oziroma sporoča obdarovalčevo identiteto.

Podarjanje knjig je nekaj zelo osebnega tudi v tem smislu, da z izborom posegaš v intimo obdarovanca, nekdo, ki se je odločil podariti knjigo, jo je moral pazljivo izbrati po kriterijih, ki govorijo o tem, kako obdarovalec dojema obdarovanca ter kaj si misli o njem in njegovem dojemanju sveta.

Obdarovanje s knjigo je dolga tradicija, in morda ni bilo naključje, da smo slovenski zaljubljenci v knjige kar se da imenitno sprejeli praznik podarjanja knjig, ki ga je Unesco sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja ustoličil kot sve­tovni dan knjige in avtorskih pravic. Podalpski založniki, knjigotržci in knjigoljubci smo praznik, povzet po katalonski tradiciji podarjanja knjig na dan sv. Jurija, ko podarjeni knjiga in roža pomenita lepoto in znanje, a tudi upanje in dvom, sprejeli skrajno naklonjeno, enodnevni praznik se je raztegnil na več dni. Pa vendar – je v slovenski knjigolandiji vse rožnato? Izmerjena resnica je, da pleme bralcev ni posebno številno, tistih, ki dajo kaj na pomen Balzacove misli, da nam branje prinese neznane prijatelje, očitno ni pretirano veliko.

Ko so na slovenskem knjižnem sejmu prejšnji mesec predstavili novo raziskavo o tukajšnji bralni pismenosti, založništvu in nakupovanju knjig, so bili nespregledljivi odstotki o deležu tistih, ki jim ni preveč do branja: prebrali smo lahko, da je delež tistih, ki v zadnjem letu niso prebrali niti ene knjige, ki ne bi bila povezana s službenimi ali šolskimi obveznostmi, zaležnih in skoraj sramotnih 42 odstotkov.

Raziskava je pokazala tudi, da povprečno število prebranih knjig v slovenskem jeziku v preteklem letu znaša osem knjig na bralca oziroma manj kot pet knjig na prebivalca. O vzrokih za te številke se je mogoče pogovarjati, kot se vljudno reče, pri tem se najbrž ni mogoče izogniti vprašanjem o dosegu izobraževalnega sistema in splošnejšemu namigu, da ima s tem kaj opraviti gola kupna moč državljanov. Lahko začnem pri sebi in priznam, da sem v iztekajočem se letu prebral veliko več knjig v slovenščini kot v angleščini, vendar pa je naneslo, da sem za domačo knjižnico kupil precej več naslovov v tujem jeziku kot slovenščini, poklonil pa večinoma knjige v slovenščini, a verjetno več prevedenih kot izvirnih slovenskih izdaj. Morda je tako prvo kot drugo zgolj naključje.

Premišljevanje o teh zadevah se mora nujno ustaviti ob zanimivem fenomenu: večdnevni knjižni praznik, nacionalni knjižni sejem, imamo že dolgo, a že prvi, davnega novembra na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je ostal v medijskem spominu kot malce zlovešč; katastrofično intonirano se je namreč začel s simpozijem o neveseli usodi slovenske knjige, jamrajočih razpravljanj o latentni stiski založništva se marsikdo od vpletenih potem ni zmogel ali želel znebiti več desetletij.

Ugotavljali smo, da so založniki zmeraj znali pred oči javnosti postaviti svoje reve in težave in očitke, enkrat namenjene državi, ki da jih premalo podpira in preveč obdavčuje, kdaj drugič bralcem, ki bi knjige brali in si jih izposojali v knjižnicah, ne pa kupovali. Hkrati z načelno naklonjenostjo knjigi so mnenje javnosti iz leta v leto bičale izjave natančnejših opazovalcev iz kroga knjige, ki so govorile o šibki podpori.

Letošnje leto ni v tem pogledu nič drugačno, prebrali smo lahko javno pismo več kot ducata vodij slovenskih založb, ki so se odzvali na rezultate programskega razpisa javne agencije za knjigo in nosilce tukajšnje kulturne politike pozvali k ukrepom za ureditev celovitega sofinanciranja stroškov založb ter predlagali sklic strateškega posveta ministrstva za kulturo, javne agencije za knjigo in založnikov, ki izdajajo knjižni program v javnem interesu. Njihovo svarilo? Brez sprememb in interventnega povečanja sredstev v naslednjih nekaj letih grozi »morda celo zaton slovenskega nekomercialnega knjižnega založništva, ki deluje v javnem interesu«.

Ključna sintagma je tu famozni javni interes, s katerim je tako rekoč od boga poslana potreba po financiranju založništva in drugih v knjižni verigi z davkoplačevalskim denarjem, razlogi za to pa so bili razloženi že prav tako pred davnimi časi. Ko sem na nedavnem knjižnem sejmu knjigo kupil za darilo in dal zanjo preveč, sem pomislil, da po mojem mnenju pretirana cena morda ni usoden dokaz, da je s tukajšnjim založništvom nekaj zelo narobe. Ostaja pa nesrečno dejstvo, da je večina slovenskega založništva že dolgo založništvo le po imenu, predvsem pa daleč stran od zalaganja knjig, kot je bilo uveljavljeno nekdaj.

Slovarsko geslo to zadevo razloži morda najpreprosteje: »založník – kdor se ukvarja z zalaganjem knjig, revij«. Vsakršne okoliščine so prinesle, da založniki več ne založijo knjige s svojim denarjem in upajo na uspešno prodajo, ampak hlepijo po taki ali drugačni podpori. Schwentnerjevska mentaliteta je z desetletji očitno izpuhtela neznano kam, po drugi plati pa je več kot očarljivo dejstvo, da najstarejši tukajšnji založbi, celovška Mohorjeva in Slovenska matica, kljub vsakršnim pretresom še zmeraj delujeta. Je pa hkrati zelo res vse tisto, na kar so prav tako letos opozorili založniki: krivično se zdi, da javni interes zajema zajetno proračunsko financiranje gledališkega, muzejskega in drugih pogonov, založništvo, ki ne nazadnje prvo skrbi za kondicijo slovenskega jezika in je Slovencem dalo stati inu obstati, pa na take privilegije ne more računati v podobnem obsegu.

S tem v mislih je nakup slovenske knjige oziroma knjige v slovenščini nekakšna zaveza: knjižno darilo je povabilo obdarjencu na pustolovsko potovanje, hkrati pa droben del mozaika, s katerim sestavljamo podobo svoje identitete.