Knjižne potešitve in provincialne odrešitve

Ni tako usodno, a ko poslušaš vpletene, bi se lahko zdelo, da vendar je, da se »maje«, da je »iz tira«, da je »iz sklepa spahnjen«. Gre za svet, še bolj natančno za slovenski založniški ekosistem. In ne, ne premore enega kraljeviča z občutkom odreševalstva, ampak imajo občutek, da je urejenost sveta nujno treba uravnati, mnogi.

Zgodbo o revah in težavah tukajšnjega založništva si lahko obnovimo zaradi imenitne zunanje okoliščine, dneva oziroma dnevov slovenske knjige, s katerimi smo po katalonskem vzoru leta dolgo obeleževali svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Bralska javnost jih letos ni dobila v običajni obliki.
 

Knjige in cvetje, znanje in lepota

Slovenci kot Slovenci, pogostokrat bolj papeški od papeža, smo tudi Unescov dan knjige zastavili velikopotezno, z dneva smo ga raztegnili na tri in potem na petdnevni praznik knjigoljubja, dodali še knjižno noč, v prodajni ihti malce pozabili na katalonsko šego podarjanja knjig in cvetja na dan sv. Jurija, znanja in lepote, in naglje ali narcise ali tulipane črtali, ostale so le stojnice, pozno odprte knjigarne in knjige. Gre namreč za knjigo, smo rekli, vrednoto samo po sebi – in temu si nihče priseben ne more privoščiti oporekanja.

No, letos bomo sejmarjenje s knjigami dobili kasneje, ta mesec namesto prejšnjega, češ da nimamo katalonskega vremena, in bo knjige lepše prodajati v drugi polovici maja. Namesto praznika smo dobili javno tribuno, ki je postregla s tožbami in nekaterimi predlogi za razrešitev hudih založniških zagat.
 

Veliko knjig, malo kupcev

Ponovimo občo puhlico: založništvo je v podalpskih krajih kompleksna gospodarska panoga, ker ima – ali ga je vsaj imela – knjiga vtisnjen pomemben, tako rekoč narodotvorno simbolni pomen, brez nje, smo ponavljali in ponavljamo za prvim založnikom, izobčencem, pregnancem v »nigdirdom«, nam ne bi bilo dano stati inu obstati. Knjižno prizorišče na trenutke deluje zgledno utesnjeno, pogon je tako majhen, da se vsi pomembnejši igralci v njem pač poznajo, glavni kazalci pa se ne spreminjajo: po izdanih knjigah na prebivalca smo v svetovnem vrhu, pa čeprav v podalpskih knjigarnah kraljujejo knjige, nekatere natisnjene v presenetljivo nizkih nakladah, vendar pa kupci tako rekoč od nekdaj menijo, da so knjige predrage. Kupci knjig imajo, morda zaradi splošnih okoliščin, svojo pamet, takrat, ko se želijo preskrbeti z branjem in bi morali odpreti denarnico, raje kot v knjigarno zavijejo v eno od izpostav skoraj odlično delujočega sistema javnih knjižnic (»skoraj« je treba dodati, ker je že dolgo njihov problem doseganje predpisanih standardov).


 

Umestnost latentne krize

Slovensko okolje je nasploh talentirano, da iste probleme ne glede na siceršnje okoliščine perpetuira v nedogled, eden od primerov tega pojava je tudi trajna kriza založništva. Ni naključje, da so že na prvem slovenskem knjižnem sejmu na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja odgovorni postregli z malce turobnimi in katastrofičnimi uvidi na simpoziju o nemili usodi slovenske knjige.

Pravzaprav ne gre le za eno latentno krizo, saj so težave, kot se lahko zdi, mnogotere: v založništvu, knjigotrštvu, pa seveda pri kupcih, iz premisleka o slednjih in njihovem obnašanju verjetno izvira lanska sejemska ugotovitev: »mati vseh problemov« slovenskega založništva so slabe nakupovalne navade slovenskih kupcev knjig, branje so pripravljeni kupiti le takrat, ko res morajo ali – če se še kdo spomni natančno desetletje in pol starega Delovega projekta Vrhunci stoletja, knjižnega easyjeta, ki je razbesnel založniško prizorišče – ko jim je ponujeno po nerealni ceni. Ob tem se je zabavno spomniti fiaska tako imenovane neodvisne lestvice najbolje prodajanih knjig, h kateri so pred leti pristopili le nekateri založniki, a so si jo zamislili tako, da ni smela razkrivati natančnih številk o prodanih naslovih.
 

Varljivo obilje knjig

Pisatelji, tako tisti, ki od države potrjeni delujejo v javnem interesu, kot vsi drugi, se za založniško-knjigotrške zagate ne zmenijo preveč, njihova produkcija je monotono neprizanesljiva in stalna. Spominjam se intrigantno formulirane ugotovitve pisatelja in poznavalca založništva Andreja Blatnika, ki ga je pred leti v eseju dolga argumentacija pripeljala do sklepa: »Če se bodo trendi, ki smo jim priča v zadnjih letih, nadaljevali do absoluta, bomo prišli do situacije, v kateri bo vsak Slovenec ne le napisal, ampak tudi objavil knjigo, nihče pa ne bo prebral več kot ene, in bo torej razlikovanje med vsemi temi knjigami ne le nemogoče, temveč tudi nepotrebno: vse bodo enako dobre, nobena ne bo učinkovala bolj kot druga.«

Obilje romanov, ki jih detektira žirija nagrade kresnik, to opažanje potrjuje: od zdaj že znamenitih sedemnajstih na začetku smo prišli do tako rekoč perverznih številk, pregledovanje letnega seznama postreže s podatkom, da smo že lep čas bliže izidu novega slovenskega romana vsak drugi dan kot pa na tri dni, kar se je pred leti zdelo več kot impozantno. No, bodi potoženo: večkratna žirantska izkušnja mi dovoljuje trditev, da se branje del s tega seznama seveda zelo razlikuje od leta do leta, nekaj pa ostaja stalnica: dobrih ali zelo dobrih knjig ni na pretek, pravzaprav so redke, hudo stereotipna, a žal še kako veljavna ugotovitev pa je, da je življenje veliko prekratko za prebijanje skoz slabe knjige.

Prej omenjena tribuna avtorjev, urednikov, založnikov, knjigotržcev, knjigarjev in drugih, delujočih na slovenskem knjižnem prizorišču, je postregla z zahtevami, ki kličejo po »temeljitem zasuku v odnosu do knjige«. Naslovljene so bile na oblasti, in mogoče je pomisliti, da bi bila v zdajšnjem položaju nižja obdavčitev branja na katerem koli nosilcu dobrodejen ukrep, čeprav nikakor ne bi odpomogel večjim, strukturnim oziroma problemom tukajšnjega založništva. Le kdo bi zmogel izvesti velike sistemske spremembe, preden vseh vpletenih k temu ne prisili čas?