Kitajska učna ura

Prodaja Gorenja Kitajcem, ki se obeta, ni samo posel leta v Sloveniji, v več pogledih je to posel desetletja. Na Slovenijo ima lahko še večji učinek, kot bi ga imela prodaja Ljubljanske banke, in brez dvoma večjega kot prihod Magne ali Yaskawe. Seveda pa se postavlja vprašanje, ali bo ta posel izkoristila država in ali ga bo znala izkoristiti Slovenija kot celota.

Gorenje je že več kot desetletje v težavah zaradi skromnih donosov. Kljub neprestanim spremembam in preoblikovanjem je družba nekako vedno zaostajala za dogodki. Nekoliko posplošujem, a če boste čez dve ali tri leta kupovali poceni Gorenjev pralni stroj ali hladilnik, ta gotovo ne bo izdelan v enem izmed Gorenjevih obratov, ampak bo v Slovenijo prispel skozi Sueški kanal.

Sindikati se bodo zdaj seveda ustrašili odpuščanja delavcev v Gorenju. To je mogoče, ne pa nujno. Prav tu pride na vrsto vloga države, ki bo morala z Gorenjem delati enako kot, denimo, z Magno. Ne bo več Gorenje tisto, ki bo v imenu socialnega miru popuščalo državi in ohranjalo več delovnih mest, kot je optimalno. Zdaj bo postala država tista, ki bo morala ustvariti poslovno okolje, v katerem bo smiselno v Velenju ohraniti delovna mesta.

Ne gre toliko za zmanjševanje davčnega bremena slabo plačanim delavcem, ta vlak je že zapustil Slovenijo s propadom tekstilne industrije konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Izdelek, ki bo nastal v Velenju, bo skoraj gotovo med dražjimi Gorenjevimi izdelki.

Za Slovenijo in za Gorenje je ključno, da v Sloveniji ohrani razvoj. To pa pomeni, da bo morala država predvsem povečati davčne spodbude za vlaganja v razvoj in nasploh v investicije. Hkrati pa bo morala davčno razbremeniti dohodke tehničnega in menedžerskega kadra.

Drugi izziv je tudi v tem, ali bo država končno spoznala, da s prodajo ne izgublja še enega podjetja, ampak bo to podjetje postalo bolj učinkovito in s tem več prispevalo tudi v državno blagajno. Če država to dojame ob Gorenju, lahko podobno naredi še s kakšnim podjetjem v svoji lasti. To spoznanje lahko zmanjša zadolženost države in tako ostane več denarja za ceste, bolnišnice ...

Tretji izziv pa je na strani slovenskega gospodarstva, ki je – nekoliko karikirano – razdeljeno na nekaj velikih podjetij z močnim vplivom državnega lastništva in kopico domala obrtnih podjetij. Preskokov iz obrtnih delavnic med velika podjetja je malo. Tudi tisti redki, ki imajo priložnost preboja, se pogosto ustrašijo prehoda, ki zahteva ločitev upravljanja od lastništva. Ni težava v tem, da z borze verjetno odhaja še eno podjetje. Težava je, da ni veliko verjetnosti, da bi se na borzi pojavilo kakšno novo, obetavno. Morda pa bo prav prevzem Gorenja komu dal idejo, kako ustvariti družbo, za katero bi denarja polni Kitajci plačali mastno premijo.