Kdo je kriv za širjenje covida-19

»Sars je bil za našo državo 11. september,« je maja 2003 v enem od intervjujev dejal Xu Zhiyuan, ki je bil takrat mladi novinar kitajskega tednika Economic Observer. Seveda je imel pri tem v mislih teroristični napad na ZDA, ki se je zgodil slabi dve leti pred tem, ko je virus na kitajskih tleh dopolnil pomen varnosti.

»Prisilil nas je, da smo se posvetili pravemu pomenu globalizacije,« je takrat pojasnil Xu. Sedemnajst let pozneje je moral zdaj 44-letni Xu, izgnanec iz države, ki ne dopušča svobodnega novinarstva, v enem od pogovorov priznati: »Bil sem preveč naiven!«

Zdaj pravi, da je mislil, da bo sars Kitajsko prisilil, da bo preverila svoj model upravljanja, saj je kot številni drugi intelektualci njegove generacije pričakoval, da bo postalo politično vodstvo manj arogantno, potem ko mu je virus dokazal, da partijska cenzura in policijski nadzor nista sposobna epidemiji preprečiti, da se spremeni v svojevrstno obliko terorističnega napada, da postane prvovrstna zarota subverzivnosti in ogrozi temelje družbene trdnosti. In zdaj smo znova na isti točki.

»Koronavirus utegne biti za Kitajsko to, kar je bil Černobil za Sovjetsko zvezo.« Posamezni kitajski intelektualci tokrat navajajo drugo vzporednico in šepetaje opozarjajo, da je bila katastrofa v sovjetski jedrski elektrarni leta 1986 za Mihaila Gorbačova nedvomna potrditev, da mora globlje razvijati »glasnost«.



»Mnogi upajo, da bo enako, kot je černobilska tragedija spodbudila uveljavljanje 'glasnosti' v Sovjetski zvezi, zdaj koronavirus, in to celo bolj kot sars, spodbudil demokratično reformo celotnega kitajskega sistema, ki je v zadnjih letih postajal vse represivnejši,« je ta teden zapisal Cary Huang, kolumnist hongkonškega South China Morning Post.

Majhen žarek upanja se je pojavil na družbenih omrežjih, na katerih se je beseda »Černobil« spremenila v metaforo nujne demokratizacije, hkrati pa so v kontekst vse večjega nezadovoljstva kitajske javnosti spričo še enega dokaza, da se njihova oblast veliko hitreje odzove na izzive, vržene v obraz enostrankarskega monolita, kot na tveganje, ki ga prinaša širjenje smrtonosnega virusa, umestili tudi citat Aleksandra Solženicina: »Mi vemo, da lažejo, oni prav tako vedo, da lažejo, oni vedo, da mi vemo, da lažejo, in mi vemo, da oni vedo, da mi vemo, da lažejo, pa vendar še naprej lažejo.«

Kaj se torej dogaja? Preden je kdor koli v svetu pomislil na ugotavljanje kakršne koli že odgovornosti za širjenje virusa in bolezni, poimenovane covid-19, se je kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping odločil poiskati krivca med območnimi partijskimi kadri, jih nekaj odstaviti in na njihova mesta imenovati svoje najzvestejše sodelavce; zagroziti tujim državam, da azijska sila ne bo sedela križem rok, če jo bo kdo žalil z žaljivkami iz preteklosti; izgnati iz države nekaj tujih novinarjev zaradi komentarja gostujočega avtorja, ki je zagrešil prav ta zločin (s tem, ko je Kitajsko poimenoval »bolnik Azije«); po vsem tem pa dati zeleno luč sodišču, da je v ponedeljek na deset let zapora obsodilo hongkonškega publicista s švedskim državljanstvom Gui Minhaia, ki so ga pred petimi leti v tajskem letovišču dobesedno ugrabili kitajski agenti, nato pa je bil dolgo časa v priporu brez stikov z odvetniki ali člani družine.

Za Xija je, na kratko povedano, epidemija covid-19 samo še eno znamenje, da je treba državo voditi s trdo roko, da mora osebno nadzorovati popolnoma vse, kar se dogaja v »podnebeškem« (kot se je nekdaj imenovalo kitajsko cesarstvo), in da mora celo, če bi okužba prerasla v pandemijo, vsemu svetu pojasniti, da ne bo nikoli zaradi nikogar in ničesar – tudi koronavirusa ne – Kitajska stopila s poti do prestola supersile. Tako kot njegovi ideologi pojasnjujejo, da je prav zaradi centralizirane politike brez »glasnosti« Komunistični partiji uspelo z nadzorovanimi gospodarskimi reformami iz revščine potegniti skoraj 800 milijonov ljudi in tako spodbuditi globalno rast, z drakonskimi omejitvami rojstev pa preprečiti rojstvo več kot 300 milijonov otrok in tako zmanjšati breme za celotno človeštvo, tako bodo tudi zdaj svet prepričevali, da je Kitajska s tem, ko je dala 11-milijonsko mesto v izolacijo, preprečila hujše širjenje virusa. To, da se je virus pojavil v skoraj 30 državah, navajajo partijski mediji, je napaka njihovih vlad, ki se niso pravočasno odzvale na okužbo.



Seveda ni odgovora na vprašanje, kdo je kriv za epidemijo. Lahko bi za krive razglasili podnebne spremembe in sečnjo gozdov, kar je netopirje z vsemi virusi, ki jih imajo v sebi, nagnalo med ljudi. Lahko bi s prstom pokazali na zapoznelo kitajsko odzivanje in poskuse, da bi utišali zdravnike, ki so od prvega trenutka opozarjali na nevarnost, zatem pa postali najprej žrtve svojega režima, nato pa še virusa. Lahko preštevamo pomanjkljivosti v javnem zdravstvu, v katero so tudi na Kitajskem, tako kot se to dogaja tudi v številnih drugih državah, vlagali sramotno malo sredstev v trenutku, ko se je na kupe denarja stekalo v oboroževanje.

Krivca ni. Nihče ni kriv, razen, seveda, korupcije, ki je omogočila, da se pred časom že prepovedane divje živali prodajajo na kitajskih tržnicah, razen arogance, ki je bila znova najboljša prijateljica ignorance, tako da sta s skupnimi močmi pometli pod preprogo prve primere bolezni, razen indolence, s katero so številne zahodne države opazovale, kako se covid-19 širi po Aziji, pri čemer so imele oči uprte v borzne indekse in cene nafte ter zlata, ne pa v bolnišnične zmogljivosti, s katerimi bodo morale zdaj pričakati pandemijo in z nevarno zamudo priznati, da nanjo kljub vsemu niso pripravljene.

Nauki, ki nam jih je že do zdaj dal koronavirus, so izredno resni. Prvi od njih nas opozarja, da ne smemo pričakovati, da se bo Kitajska pod vplivom svojega »11. septembra« ali »černobilskega trenutka« politično in ideološko spremenila. Drugi nas sprašuje, ali smo se sposobni soočiti s takšnimi vidiki globalizacije, ki prinašajo s seboj bioterorizem novih sevov mikrobov. Tretji nauk preverja, ali smo razmišljali o vseh tveganjih, ko smo se tako tesno povezali s kitajskimi surovinami, komponentami, izdelki in trgom, pa tudi, ali sploh imamo alternative. Četrti pa govori o tem, kar smo bili že pripravljeni obsoditi na odmiranje – o multilateralizmu, ki je tudi tokrat edini izhod iz krize.

Za konec pa je tukaj še en, morda najpomembnejši nauk. Politiziranje nečesa takšnega, kot je covid-19, vodi v drugo katastrofo. Ali bo Južna Koreja obtožila Kitajsko, ali bo Libanon obsodil Iran, bo Nemčija kritizirala Italijo in ali bo Srbija srečna, ker je zunaj EU, koronavirus pa naj nekako ne bi bil sposoben prestopiti meje, je pandemiji povsem vseeno. Z isto silovitostjo bo pokosila vse strankarske nasprotnike in vse sprte sosede ter vse med seboj vojskujoče se nacije, ne da bi se poglabljala v zgodovinska, verska in ideološka vprašanja. In vse, kar nam hoče dopovedati ta nauk, je – ljudje, vsi smo skupaj na tem planetu. Meje so zgolj privid.