​Kdo bo prvi med »pravimi« kmeti

Od dokumenta, kot je osnutek koalicijske pogodbe, ni mogoče pričakovati več kot deklarativnih obljub, vendar lahko tudi iz njih, naj bodo še tako splošne, začutimo usmeritve prihodnje vlade. Če je evropska komisija razočarala s svojim sporočilom in zakonodajnim predlogom arhitekture kmetijske politike po letu 2020, v središču katere ostaja retrograden sistem neposrednih plačil, vezanih na hektar obdelovalne površine in glavo živali, osnutek koalicijske pogodbe Šarčeve vlade prinaša osvežitev, s tem ko v ospredje prihodnje slovenske kmetijske politike postavlja potrošnika, ki si želi več kakovostne in lokalno pridelane hrane.

S populistično obljubo, da bo zagotovila manjkajoče milijone, ki jih je komisija slovenskemu kmetijstvu odtegnila, Šarčeva vlada piha tudi na dušo kmetom. Obljublja podporo vsem: velikim, malim, hribovskim, mladim in starim. Vse to nekako imamo že zdaj, pomembneje je, kako bo stvar izpeljala. To bo bolj jasno, ko bo pripravljen strateški izvedbeni načrt, ki bo temelj za razdelitev evropskih in nacionalnih finančnih spodbud kmetijskemu sektorju in razvoju podeželja. Evropska komisija je državam določila skupne cilje – med katerimi so strožji okoljski in podnebni kot doslej – in nabor ukrepov, izbiro pa prepustila njim samim. Za zdaj še ni jasno, kakšno kombinatoriko bo ubrala Slovenija: komu bo omogočila dostop do subvencij – bodo to samo »pravi« kmetje in kdo ti sploh so –, koliko bo namenila za okolje, koliko za gospodarski razvoj in koliko za socialno ravnovesje.



Ena od spremenljivk kombinatorike, ki bi bila najbolj samoumevna glede na slovenske naravne danosti oziroma omejitve, je ekološko kmetijstvo. Vseh obdelovalnih površin in pridelave verjetno nikoli ne bodo v celoti preusmerili vanj, toda dati bi mu morali bistveno več spodbude. Ekološko pridelana hrana v povezavi s turizmom bi lahko bila zmagovalna kombinacija za povečanje dodane vrednosti kmetijskih proizvodov, izboljšanje položaja kmetov, skladnejši razvoj podeželja in bolj zdravo okolje.

Osnutek koalicijske pogodbe sicer omenja spodbujanje ekološke pridelave na vodovarstvenih in zavarovanih območjih narave, a si je ne upa postaviti v ospredje kmetijske politike. Podobno, ko govori o prilagajanju kmetijstva podnebnim spremembam, ne omenja vplivov kmetijstva na te spremembe. Kmetijstvo, zlasti živinoreja, ni le žrtev, je tudi krivec za približno deset odstotkov toplogrednih izpustov, ki si jih z ničimer ne prizadeva zmanjšati.

V osnutku koalicijske pogodbe manjka tudi trdnejša zaveza za dvig strokovnosti, inovativnosti in podjetnosti v kmetijstvu. Kakor da zadostuje že samo beseda digitalizacija. Znanja in naprednega mišljenja pa ne manjka le kmetom, temveč tudi tistim, ki skrbijo za razvoj stroke in krojijo kmetijsko politiko, od kmetijskih svetovalcev navzgor. Enako kakor revizijo dosedanje kmetijske politike bi potrebovali kadrovske spremembe na kmetijskem ministrstvu in drugih institucijah, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, s poudarkom na več znanja, strokovnosti in povezovanju.

Kdo bo prvi človek kmetijskega ministrstva, je zato pomembneje, kot se zdi. Sicer ovrženi predlog, da bi to postala nekdanja (proti)okoljska ministrica Irena Majcen, kaže, da »Šarčevi« tega še zdaleč ne razumejo.