Kako zapakirati praznino

Zabajkalje je zanimivo, samo ne prihajaj tja z novim avtom, ker ti ga bodo hitro odvzeli, če ne še kaj hujšega. Najboljša varianta je še vedno stara dobra transsibirska železnica,« mi je sporočil prijatelj, ki se je pred kratkim poročil v daljnem Irkutsku.

Nedaleč stran so kraji kot Krasnojarsk pa Novosibirsk in podobni, pri katerih, že če jih samo omenimo, mraz stresa kosti. In vse to je veliki večini sveta popolnoma neznan svet. Zabajkalje z Bajkalskim jezerom je popolnoma svoj svet. Pomislite, da je bil moj mladoporočenec prvi Slovenec v Buguljdelki. Ne veste, kje je to? No, tega ne ve niti Googlov zemljevid, piše, da takšnega kraja ne pozna. Kakor razumem prijatelja, je to nekje v Tažiraški stepi in Dolini večnih vetrov, kjer živijo divji Burjati.

Sibirija so kraji, kamor turizem še ni prispel, ali pa kraji najbolj eksotičnega turizma. Tja so zdaj podajajo le študenti, poslovneži ali avanturisti, ki bi se radi izgubili v neskončni sibirski tajgi. Burjati po vsej Sibiriji menda vsako leto ubijejo nekaj ljudi, ki si upajo preveč drezati vanje. Prijatelj poroča, da so lani našli v zaledenelem potoku do smrti pretepenega ameriškega hipsterja, nekega francoskega avanturista pa na dnu prepada ob Bajkalskem jezeru. A če se jih pusti pri miru, so menda zelo prijazni in gostoljubni ljudje, ki živijo spokojno življenje s svojimi kravami, konji, ovcami in kurami, ko pa potrebujejo civilizacijske pridobitve, jih povsem spodobno lahko nabavijo v vaški trgovini Sputnik.



Poleg tega ima vsaka vas hkrati s kolikor toliko spodobnim wifijem tudi svojo knjižnico ali pa jo vsaj obiskuje knjižnični avtobus. Dolge in strupeno mrzle zime v družbi z vodko, knjigo in negostoljubnimi Burjati, vse to se v resnici ne sliši zelo obetavno. Zdi se, da ni prav nobenega razloga, da bi človek obiskal Sibirijo, čeprav je, mimogrede, dvakrat večja od Avstralije. Tudi zato, ker imajo Sibirci za bebca vsakogar, ki se bebavo smeji, ko za to nima pravega razloga.

In prav takšni smo turisti s polnimi usti cenenih nasmehov domorodcem, ki za nekaj našega drobiža zganjajo cirkus s svojim vsakodnevnim življenjem. Če ni turističnega podjetništva, ki takšne banalnosti zapakira v turistični produkt, potem nimamo občutka avtentičnega doživetja. Nismo vsi kot Parižan Sylvain Tesson, ki se je pred svojim 40. rojstnim dnem s paketom knjig, vodke, cigaret in drugih najnujnejših pripomočkov vselil v leseno kočo, izbo, sredi tajge blizu Bajkalskega jezera in iz prve roke spoznal čar preprostega življenja daleč od civilizacije.

Njegova prva soseda, ribiča, sta bila kakšen dan hoda stran, ravno dovolj, da ju je lahko občasno obiskal in užival v tem, da so brez slabe vesti molčali, kadar si niso imeli kaj povedati. Kakšno olajšanje, pravi v svoji knjigi Uteha gozda, za Parižana navajenega na obveznost nenehnega družabnega blebetanja. Edini način, da je človek svoboden, je, da je sam, sklene popotnik, ki je pred šestimi leti zaslovel s svojim puščavništvom v tajgi.

Turisti seveda nismo popotniki, pa čeprav si marsikdo na tihem to domišlja. Smo domislek storitvene industrije, ki nenehno ustvarja nove in nove produkte za potešitev naše praznine. Čar potovanja nam je dosegljiv le, če ga lahko použijemo kot paket z deklarirano vsebino in navedeno ceno. Za kaj drugega nimamo niti časa niti življenjske izkušnje.

Ste opazili, da postaja zadnje čase turistično vse bolj zanimiva Romunija? Instagram je preplavljen s čudovitimi motivi iz dežele grofa Drakule, neokrnjenega podeželja in narave ter prestolnice, ki se je nekoč hotela kosati s Parizom. Na spletu je že nešteto turističnih paketov, ki obetajo vso to lepoto pokonzumirati v enem ali dveh tednih. V prihodnjih letih bodo turisti verjetno preplavili Romunijo, morda tudi Bolgarijo, Zabajkalja pa gotovo ne bodo videli, razen z oken imenitnega transsibirskega vlaka, vsaj ne dokler jim spretni trgovci ne bodo ponudili izgubljenosti v neskončni sibirski tajgi v ustreznem turističnem paketu.