Je šlo le za nove davke?

Za domnevno grozljive razmere pri Kengurujčkih so starši otrok in javnost izvedeli zgolj po zaslugi vzgojiteljice, ki je opazila in posnela kruto ravnanje delodajalke. Na ministrstvu za šolstvo ugotavljajo, da je nosilka dejavnosti, ki nima dovoljenja za varovanje in vzgojo otrok, zavajala starše in »kršila lepo število predpisov«, kar je bilo pri tako ohlapnih pogojih, ki jih nalagajo varstvenim zavodom, skoraj že nemogoče. A starše je zavajalo tudi dejstvo, da je imela na tem naslovu prijavljeno dejavnost varstva otrok, čeprav ni pridobila dovoljenja za takšno delo. Opravljala ga je na črno. Koliko je še takšnih, inšpektorji ne vedo, saj za preverjanje vseh nimajo dovolj ljudi. Prav tako ni znano, koliko otrok je več let preživljalo mučne, nevarne ure pri Kengurujčkih in kakšne bodo posledice.

Primer zlorabe otrok, kakršnega ne pomnijo, v resnici postavlja vprašanje, kdo vse se lahko ukvarja z varstvom in vzgojo. Okoli 380 zasebnikov je pri nas, ki jim starši zaupajo svoje malčke v dobri veri, da se bodo, medtem ko so v službi, pri »gospe« počutili bolj domačno kot v vrtcu, da bodo v manjši skupini bolj zdravi in deležni več pozornosti. Marsikdo je v takšno možnost prisiljen, ker v javnih vrtcih ni prostora. Država je pred leti legalizirala zasebno varstvo otrok, ki je prej cvetelo na črno, in odprla trg različnim samostojnim podjetnikom. Zdi se, kot da ji je šlo le za nove davke.

Medtem ko vrtce, javne in zasebne, ministrstvo privija z že kar nerazumnimi normativi in pravili, posebnih zahtev za zasebno varstvo skoraj ni. Dovolj je že srednješolska izobrazba z dodatno poklicno kvalifikacijo in soba ali dve v domači hiši. Nikakor ne bi želeli vseh zasebnih varuhov tlačiti v en koš, a roko na srce, nihče prav dobro ne ve, kaj se dogaja za temi zidovi. Inšpektorji na vrata potrkajo ponavadi takrat, ko dobijo prijavo o kršitvi. Je to res tisto, kar si želimo za svoje otroke?