Je slišati donenje zvona ali cingljanje navčka?

Resni državi pritiče marsikaj, kak velik pisatelj, pomemben državnik, inovativen podjetnik, moderna nacionalna knjižnica, impresivna nacionalna galerija, veličastna koncertna dvorana, modra politika. Marsikaj od tega Slovenija premore, marsičesa ne.

Z največjo tukajšnjo založbo oziroma založniško skupino so, na primer, težave: je največja po programu, ima največjo verigo knjigarn, je, skratka, uveljavljeno podjetje z razkošnim repertoarjem avtorskih pravic, velikim simbolnim pomenom in nizom imenitnih nepremičnin oziroma lokalov na zanimivih lokacijah.

A za táko podjetje se pred petimi leti, ko so banke upnice dale naprodaj večinski sveženj delnic, ki je – pridobljen po propadu zvenečega holdinga – končal v stečajni masi, kupec ni našel! »Hiše dobrih zgodb« nihče ni hotel kupiti ali pa tega iz različnih razlogov ni mogel.

Z nezavezujočimi ponudbami so se pojavljali različni interesenti, domači in tuji, nekateri so misel na nakup opustili, ob nekaterih je od ogorčenja zavrelo v tukajšnji intelektualni skupnosti, češ, ta pa že ne. Zgodilo se je celo, da je prodajni konzorcij sami založbi izrecno prepovedal kakršenkoli angažma pri iskanju strateških vlagateljev, češ, to bomo opravili sami. Pa niso.

Zgodilo se je še to, da se je iniciativa registrirala kot delniška družba in dala ponudbo za nakup delnic. Iz tega ni bilo nič, javnost pa je bila od takrat dobro podkovana z argumenti te strani: založba ima najboljše možnosti v regiji, da postane vlečni konj razvoja kulturne industrije, ima ogromno zakladnico avtorskih del, ima izredno infrastrukturo, ki so jo ustvarjale generacije, lahko vpliva na druge akterje na trgu, vpliva na javno mnenje. Pobudnik iniciative je navrgel splošno svarilo, da si brez knjige ni mogoče predstavljati resnične suverenosti posameznika, jezikovne skupine, gospodarstva.

Kje smo danes? Do malo več kot petdesetodstotnega lastniškega deleža je pred tremi leti kot edini kupec na dražbi prišla Družba za upravljanje terjatev bank, a denarnice v resnici niti ni odprla, kupnino je poplačala oziroma pobotala s svojo terjatvijo do zvenečega holdinga. Založbeniki so lahko le suho ugotovili, da so zaradi verjetno nespametnega kreditiranja omenjenega holdinga in ne zgolj zaradi lastnih težav postali kolateralna žrtev njegovega propada.

Takrat so opozorili na nekaj preprostega: kot edina tako velika in univerzalna založniška hiša ter knjigotrška veriga so za ozaveščen, čeprav številčno majhen nacionalni jezikovni in kulturni prostor tako zaradi zgodovinskih kot aktualnih kulturnopolitičnih razlogov institucija širšega nacionalnega pomena. Tega dejstva bi se politika, če bi bila modra, morala zavedati in že zdavnaj kaj ukreniti, na različne načine je znala v času po osamosvojitvi reševati probleme pomembnejših gospodarskih družb.

Predloga izpred dveh let, da bi vlada Mladinsko knjigo prepoznala kot strateško naložbo in bi lastništvo prenesla na Slovenski državni holding, oblastniki niso sprejeli, čeprav so jim tak zastonjski nasvet ponudili Društvo slovenskih pisateljev, Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Slovenski center Pen in Slovenska matica, torej naslovi, ki vedo za simbolni in realni pomen tega založniškega pogona. Dali so vedeti, da takega založniškega igralca na tukajšnjem knjižnem trgu potrebujemo. Da bi lahko bili suvereni.