Izčrpavanje

V prvem krogu nihče ni imel poguma storiti tega koraka, s to potezo pa bomo presekali gordijski vozel, je Marjan Šarec pospremil napoved današnje vložitve kandidature za mandatarja. Pa se bo res presekal gordijski vozel? Podpise pod kandidaturo bodo prispevali poslanci LMŠ, SD, SMC, Desusa in Saba, ki pa jih je skupaj le 43. Ali bodo v trenutku glasovanja v državnem zboru glas za dali tudi predstavniki Levice, bodo v četrtek pokazali izidi njihovega notranjega referenduma. In šele tedaj bo bolj jasno, ali smo res bliže koncu medvladja, ali morebitnemu tretjemu krogu iskanja mandatarja, ko se bodo vse karte premešale na novo, ali predčasnim volitvam. Želja, da teh le ne bi bilo, vsaj ne že jeseni, se zdi poglavitno vezivo, ki drži skupaj levosredinsko peterico.

Za Šarcem so ob napovedi kandidature stali Dejan Židan, Miro Cerar, Alenka Bratušek in Karl Erjavec. Kar bi po dneh pisanja pisem, uradno naslovljenih na članstvo lastnih strank, v resnici pa namenjenih seznanjanju javnosti s pomisleki avtorjev, vseeno lahko simbolno razumeli, kot da je še dovolj zaupanja za skupni nastop.

​Levica poskuša, razumljivo, za svojo podporo iztržiti kar največ. V protokolu za sodelovanje pa je postavila zahteve, ki so za tiste, ki so bili že prej kritični zaradi »preveč koncesij za nič odgovornosti«, nesprejemljive. Menda se bodo še poskušali usklajevati, se je pa Levica sočasno, kot se zaveda vrednosti svojih glasov, znašla pod precejšnjim pritiskom, da je odgovor na vprašanje, ali bo Slovenija dobila levosredinsko vlado ali ne, v dobršni meri odvisen od nje. Pri čemer potencialni partnerji uporabljajo skoraj iste metode kot sama, visokoleteče besede o resnosti namer in skrbi za vse.

​Četudi bi šesterici te dni uspelo najti skupni imenovalec, jo že jeseni čaka ura resnice, ko jo bodo sindikati spomnili na svoje zahteve.