Odstop predsednika slovenske vlade Marjana Šarca kot predsednika vlade je treba gledati v neposredni povezavi z njegovo željo po novih predčasnih volitvah. Kakor samoumevno že se to sliši, poteza vsebinsko najprej odraža željo po večji konsolidaciji moči v času, ko LMŠ glede na druge stranke še uživa relativno visoke ratinge.

Potem, tudi vsebinsko gledano, Šarec natanko ve, kaj za politično prihodnost njegove stranke in njega osebno pomeni odstop finančnega ministra Andreja Bertonclja in kaj rdeči karton, ki ga je s tem dal ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Vsebinski argumenti, ki jih je na javnost naslovil Šarec, dokazujejo, da si res želi povečati moč svoje stranke. V parlamentu jo s »trinajstih poslancev« hoče povečati in dobiti takšno moč odločanja, da bi omogočala »reforme«, kot jih je obljubljal in jih ima za pomembne. Te se seveda vedno znova kažejo kot jedro nesoglasij in mnogi jih vidijo kot nekaj, kar Sloveniji v neoliberalni maniri nadeva uzde od zunanjih centrov moči.



Hazard, ki spremlja takšno potezo, seveda upošteva možnost, da ne bo predčasnih volitev, temveč preureditev vlade brez njega. Zato v naslovilu na javnost omenja ankete, ki mu (oziroma njegovi vladi), kot pravi, namenjajo 50-odstotno podporo. Varovalka, kot jo je vgradil v izjavo, je ta, da sam nikoli ni dosti dal na ankete, da pa stavi na »preizkus volivcev«, na trenutek resnice, ki bo razodel, ali mu ljudje »na terenu zaupajo ali ne«.

Potem je tu metoda, ki se je je oprijel. Zdi se, da spominja na potezo, ki se je je na koncu lanskega leta v Veliki Britaniji ob zadevi brexit oprijel prvi minister Boris Johnson. Ta je za 12. decembra lani dosegel predčasne volitve, iz njih pa je izšel kot absolutni zmagovalec.

Razlika med njima je seveda (upati je vsaj tako) vsebinska, kajti Johnson si je s protievropskim populizmom zagotovil prosto pot in zeleno luč za neoliberalizem ameriškega tipa. Šarčevo neuspešno koketiranje z Levico bi dalo misliti, da mu je do elementov socialne države (odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, javno šolstvo itn.).

Na drugi strani se zaveda, da se neoliberalni noti na ravni ekonomije ne more ogniti, kar ga je v medkoalicijskih razmerjih in v razmerjih do zelo močnih lobijev spravilo v slepo ulico. Do današnjega dne pa ni čito jasno, kje v razmerju med socialno državo in neoliberalnimi pritiski Šarec v resnici stoji.

Ker, kot se zdi, ni človek čvrstega koncepta, temveč nekdo, ki jih z zadostno močjo lahko zna upravljati na odru dnevnega političnega dogajanja, in se je znašel na križišču, ki kakor da mu narekuje manever političnega tveganja v metodi na »vse ali nič«. Noče namreč zdrsniti na enaki brežini, na kateri je zdrsnil njegov predhodnik Miro Cerar, in noče biti ujetnik prestrukturiranj in notranjih bojev koalicijskih partnerjev, kakršen je na primer Desus (in zdaj že zamenjani Karl Erjavec).

Težko bi že zdaj rekli, kam njegova odstopna poteza realno vodi, lahko pa rečemo, da je politični in volilni javnosti v še »veljavnem času« ponudil strahove pred vladavino desnice, posebej SDS in Janeza Janše, ki, kot se zdi, so bili ves mandat najmočnejše lepilo njegove koalicije. Zato je pričakovati, da se bo v bližnji prihodnosti oživila in zaostrila klasična levo-desna retorika, v kateri bo »sredina« ponujala prostor družbene in politične »sprave«. Težko bi v tem smislu govorili o inovaciji.