»Groza! Groza!«

Amazonski tropski pragozd, pljuča vseh nas, se pred našimi široko zaprtimi očmi spreminja v žerjavico. Uničujoči ogenj pohlepa in, dobesedno, požrešnosti, saj je brutalno izsekavanje gozdnih površin večinoma namenjeno živinoreji, je prižgalo človeštvo, in ne le brazilski predsednik Jair Bolsonaro, poveljnik piromanske hunte in moderni trgovec s slonovino Kurtz iz Srca teme, ki je vrata enega ključnih ekosistemov znova na stežaj odprl za posel.

Za posel kot – po navadi.



Nikakor ne gori le Amazonija, metafora tehnično popolnega avtogola, ki smo si ga, genocidna vrsta, ki (si) je podredila vse druge, vse tiste, ki jih (še) ni iztrebila, zabili v nezasluženo izborjenem podaljšku. Skupaj z amazonskim pragozdom že več tednov – za nami sta dva najbolj vroča meseca, odkar človeštvo meri temperature – namreč gori velik del arktičnih območij. Aljaska, Sibirija, Grenlandija. Tega se ne da (po)gasiti.

Pred dnevi sem na Islandiji, med poslavljanjem od stopljenega ledenika Okjökull, ki so mu domačini v imenu vseh nas postavili nagrobnik, opazoval s sajami zamazane raziskovalce in turiste, ki so prihajali iz bližnjega, razžarjenega arktičnega kroga – videti so bili kot ljudje, ki so se vrnili iz vojne. Umazani od ognja so opazovali taleče se ledenike – ti so se na Grenlandiji julija topili stokrat hitreje, kot je bilo napovedano. Popotniki so na severnih obzorjih, obzorjih vseh nas, zrli samemu vragu v oči. »Groza, groza!« bi v novodobni različici Srca teme, forenzično natančne upodobitve človeštva, zapisal Joseph Conrad, ki se je že pred sto dvajsetimi leti poglobljeno zavedal cene antropocena.

In nikakor – nikakor! – ne gre le za požare. Ekstremni vremenski pojavi so postali nova normalnost. Površina oceanov se počasi dviguje; kmalu se bo ob naraščajočih (rekordnih) izpustih ogljikovega dioksida v ozračje dvigovala hitro. Pošastno uničujoče. Določena otočja se že potapljajo (Kiribati …). Ledeniki se topijo tako rekoč po vsem svetu. Najprej povzročijo biblijske povodnji, deželam pod Himalajo grozi kataklizma, nato apokaliptično sušo. Ta je že, nepovratno, zajela Sahel, eno najbolj vročih in političnovarnostno nestabilnih območij na Zemlji, kjer na leto izgine okoli 1500 izvirov pitne vode, Sahara pa se ob tem vsako leto pomakne približno sedem kilometrov proti jugu. Podobno velja za Bližnji vzhod, nevralgično središče geostrategij in globalnega miru (in vojne): vojna v Siriji, denimo, je tudi podnebna vojna; vojna za vodo, nafto 21. stoletja. Enako velja za Jemen in Irak.

Lahko bi našteval v nedogled.

Življenjsko ogroženi ljudje seveda bežijo. In življenjsko ogroženi ljudje bodo – še kako – bežali. Tja, kjer jim voda, dobesedno, ne bo segala do grla. Tja, kjer jim ne bo, dobesedno, gorelo pod nogami. Namesto da bi v imenu celega razreda – v prvi osebi množine, ki ne loči med mi in oni, ki ne loči med nacionalnostmi, ki ni celostna izključujoča, ki ne postavlja meja in bodečih žic, ki je slepa za barvo kože – iskali, kaj iskali, v radikalnem pospešku udejanjali rešitve, se zatekamo v kolektivno amnezijo, v kolektivno (in individualno) eskapistično osamo, v zanikanje, v … Srce teme.

In s tem v končno rešitev (ne le) človeškega vprašanja.