Gluhi za pomisleke

Koalicija ob podpori Desusa kljub nasprotovanju opozicije, sindikatov in drugih deležnikov ter že izrečenemu žuganju z referendumom nadaljuje s sprejemanjem predloga zakona o nacionalnem demografskem skladu. Prihodnji teden naj bi namreč o njem v drugem branju odločali poslanci. Tudi razprava na izredni seji komisije za nadzor javnih financ, ki jo je sklicala opozicija, je pokazala, da zagovorniki in nasprotniki zakona stojijo vsak na svojem bregu. Zadnji trdijo, da zakon ni bil dan v javno razpravo, da ne bo rešil vrzeli v pokojninski blagajni in da je njegov resnični cilj le koncentracija moči nad državnim premoženjem, prvi seveda to zanikajo in vztrajajo pri nasprotnem.



Kaj je torej res? Dejstvo je, da zakon, ki se nanaša na skoraj devet milijard evrov državnega premoženja in se tiče domala vseh generacij, ni bil dan v javno razpravo pred sprejetjem na vladi. S tem je sedanja oblast popolnoma obšla uveljavljen institut, katerega namen je pridobiti mnenja deležnikov in doseči čim širše soglasje o pomembnih družbenih vprašanjih. Okrogle mize in splošna razprava poslancev, na kar se zdaj sklicuje koalicija, seveda ne morejo biti nadomestilo za to. Dejstvo je tudi, da vlada glede predloga zakona ni dosegla soglasja s socialnimi partnerji. Dokaz za to je sindikalno nasprotovanje konceptu vladnemu predlogu. Da se niso pripravljeni pogajati o konceptu, pač pa le o posameznih členih, je navsezadnje ta teden priznal tudi finančni minister.

Koncept je seveda lahko stvar političnega, osebnega ali interesnega pogleda, a dvomov, ali bo sklad lahko dosegel svoj namen, je kar nekaj. Razmišljanje o združevanju državnih upravljavcev je nedvomno smiselno, a zgolj koncentracija državnega premoženja na enem mestu še zdaleč ne bo prinesla želenih presežkov, ki bi jih potrebovali za krpanje pokojninske vrzeli, ki naj bi v dveh desetletjih dosegla poltretjo milijardo. Prvič zato, ker za sklad ne bo namenila novih sredstev, ampak bo vanj zgolj preusmerila proračunske prilive od premoženja. Drugič zato, ker bo moral sklad denar porabiti tudi za poplačilo obveznosti nekaterih upravljavcev in ker si je vlada zamislila, da bo približno polovico prostih sredstev sklada zapravila kar za tekočo porabo. In tretjič zato, ker vse državne naložbe preprosto ne sodijo v demografski sklad.

Takšni skladi so namreč po svetu pretežno portfeljski vlagatelji, zato da so naložbe razpršene in da je z njimi mogoče trgovati ter ustvarjati dobičke. Pri nas pa bi imel sklad večinoma strateške naložbe, ki praviloma zasledujejo javne in ne zgolj ekonomske cilje. Še več, koalicija namerava na demografski sklad prenesti tudi družbe, ki opravljajo javne službe, kot so Kobilarna Lipica, Slovenske železnice, Uradni list in celo Slovensko tiskovno agencijo, ki zagotavlja javni servis medijskih vsebin in ki si jo vlada že nekaj mesecev poskuša podrediti z nagajanjem pri plačilu obveznosti.

Prav zato se ni mogoče znebiti vtisa, da je resnični namen omenjenega zakona koncentracija moči pri upravljanju državnih naložb. Čeprav minister Šircelj trdi drugače, je težko pričakovati, da bo upravljanje tega premoženja boljše kot do zdaj, še posebno ker nova ureditev še bolj kot sedanja vrata odpira političnim vplivom. Kar štiri od enajstih nadzornikov bo, denimo, imenovala vlada, pet pa jih bodo izbrale poslanske skupine, omejitve apolitičnosti pa v novem zakonu ni več.

Pripomb na zakon pa nimajo le opozicija in sindikati, ampak tudi protikorupcijska komisija, Združenje nadzornikov Slovenije, GZS in številna druga strokovna javnost. A kot kaže, bosta vlada in Desus gluha za pomisleke in kljub grožnji z referendumom za vsako ceno vztrajala pri svojem predlogu. Nerazumljivo. Pričakovali bi namreč, da ima vlada v letu epidemije in zaradi koronavirusa načetega gospodarstva druge prednostne cilje, kot je vodenje referendumske kampanje, Desus pa ima tako dovolj opravkov sam s sabo.