Geografija prijaznosti

Ni nepomembno, kako odpremo vrata in s koliko dobrohotnosti pogledamo človeka, ki trka nanje, in še posebno ključen je način, kako ga pozdravimo. Morda gledamo prazno mimo, kakor da ga ni, lahko pa se kot človek človeku toplo nasmehnemo vsaj z očmi.

Laskavo je slišati, kadar se neznanec, prišlek, tujec navdušuje, da smo družba prijaznih ljudi. Prijaznost je relativno vedenje, ki poraja prijetna občutja in ga je mogoče preveriti na vsakem pragu. Mejni prehodi, denimo letališki, so velike preizkuševalnice človečnosti, kjer se vse vnaprej, še pred vstopom v tuje okolje, napredno civilizirano postavi ali vse primitivno grobo pade: kako vas pristojni organi ogovorijo z gospa ali gospod in vam zaželijo dober dan, s koliko strogosti vas prebadajo z očmi in medtem primerjajo s fotografijo v uradnem dokumentu, kakšen ton imajo v glasu in kakšen odtenek v očeh, koliko je iz njihove telesne govorice mogoče razbrati enakovredno sprejemanje spolov in ne vzvišenosti nad ženskim, kako nosijo svojo uradno uniformo in kako znajo nositi svojo človeško kožo.

Psihogeografija pomeni vznemirljivo raziskovanje krajev, saj reke in morja, gore in doline pišejo ljudi in jih z bolj kot ne veljavnimi klišeji tudi civilizacijsko napišejo. Ponekod jih institucionalno očrtajo z veliko ostrine in zadrto, drugod mehkeje in z več ležernosti, a vedno povezano s preteklostjo, ki je prizanašala z uničujočimi energijami ali pa ni, ter s sedanjostjo, ki demokratično napredno pestuje ali ne. Geografija prijaznosti ni prazna nostalgija tistega dela sveta, ki se kopa v izobilju in se vse bolj »odtujen« poskuša vrniti k romanticiziranim koreninam – kakšna zaslepljenost črno-belega pristopa – ampak nasploh odstira ljudi, kakor se iskreno in naučeno (različno) izkušamo.

Krasno je potovati v konce, kjer po definiciji oprezni uniformirani organi človeku izrečejo dobrodošlico s prijaznim nasmeškom. Naj se (nam) ne izbriše z lic.