Fenomen Luke Dončića: najboljša kakovost ima najvišjo ceno

O tem, kdo je najboljši slovenski športnik ali športnica, je še mogoče razpravljati, o tem, kdo je najbolj vroča slovenska (ne le športna) blagovna znamka, ne. Luka Dončić, ki so mu na Sportu, največji konferenci o športnem trženju v regiji, podelili ta naslov, na igriščih košarkarske lige NBA iz večera v večer premika meje. Ne le svoje, temveč tudi slovenske in svetovne košarke. Do zdaj je bilo malo »čudežnih dečkov«, ki bi jim uspevalo, kar dosega izjemni Ljubljančan pri rosnih 20 letih. V minuli sezoni je postal novinec leta v NBA, po izjemnem začetku svoje druge sezone pa je že kandidat za najboljšega igralca lige, njegovo moštvo Dallas Mavericks se zdi na poti k prvi uvrstitvi v končnico prvenstva po letu 2016 …



Tako kot je fenomen na igrišču, je Dončić fenomen tudi zunaj njega. Šport je na njegovi ravni velik posel in še zdaleč ni prvi Slovenec, ki v njem služi milijone. Ta čas tudi ni najbolje plačani slovenski športnik, njegovi zaslužki precej zaostajajo za tem, kar kaže na igrišču. Četrti strelec lige s povprečjem 29,9 točke na tekmo je s sezonsko plačo 7,7 milijona dolarjev bruto šele 159. na seznamu največjih zaslužkarjev v NBA in šele 7. med košarkarji Dallasa. Precej več zasluži tudi slovenski veteran v ligi NBA Goran Dragić (19,2 milijona dolarjev bruto na sezono), med slovenskimi športniki Dončića presegata še nogometni zvezdnik Jan Oblak s skoraj 12 milijoni evrov neto zaslužka v vratarskem dresu madridskega Atletica in Anže Kopitar, ki pri hokejskih Kraljih iz Los Angelesa zasluži 11 milijonov dolarjev bruto na sezono. Takšne so zakonitosti NBA, v kateri so strogo določene meje, do kod lahko sežejo zaslužki novincev. Pri Dončićevem potencialu pa je omejitev zgolj nebo. Če bo nadaljeval v podobnem slogu, bo potolkel marsikateri rekord. Slovenski, evropski, morda tudi globalni, tako športni kot finančni.



Ta čas so skoraj enako vroča kot vprašanja, koliko točk bo dosegel ta večer, ugibanja, v katerih športnih copatih bo stopil na parket. Zdaj je »prosti strelec« brez uradnega opremljevalca, iz tekme v tekmo nastopa v različnih znamkah in čaka, katera bo ponudila več in katera bo morda linijo obutve poimenovala po njem, kar pritiče najbolj zvenečim imenom v ligi NBA. Začenši z Michaelom Jordanom, ki bo letos, več kot poldrugo desetletje po koncu kariere, s prodajo kultnih »air jordank« zaslužil 130 milijonov dolarjev, 98 milijonov več kot drugouvrščeni na tej lestvici LeBron James.



Dončić bo težko dosegel največjega v zgodovini, bi pa lahko presegel vse, ki so se kdaj za košarkarskim kruhom podali s stare celine v novi svet. In to čeprav prihaja iz dvomilijonske Slovenije, ki je nekoč veljala za premajhen trg in kadrovski bazen ter tudi premalo ambiciozno okolje, da bi lahko v najbolj razširjenih športih imela globalne zvezdnike. Dončić je »svetilnik« rodu naših šampionov, ki je v dobi popolne globalizacije podrl te stereotipe. Najboljša kakovost na svetovnem trgu dosega najvišjo ceno, ne glede na to, od kod prihaja.



V stari slovenski maniri gre navdušenje nad Dončićem in druščino ter njihovi bajni zaslužki še marsikomu v nos. Čeprav nikomur ni bilo nič podarjenega. Najboljši športniki so plačani toliko, kolikor so vredni na trgu.

Kar bode v oči, so vse večje razlike med »vesoljnim« dosegom naših najbolj zvenečih imen v tujini in stanjem v slovenski športni bazi, iz katere je izšla večina med njimi. Slovenci v tujini služijo milijone, slovenski šport je doma malodane privezan na državne jasli. Brez javnega denarja bi marsikateri klub ali zveza že mrknila. Marketinški in finančni strokovnjaki, ki se vsako leto zbirajo in si podeljujejo nagrade na Sportu, bi si lahko postavili izziv za »milijon evrov«: kako globalno priljubljenost naših zvezdnikov unovčiti za večje (sponzorsko) blagostanje na domači sceni in kako slovenske športne milijonarje spodbuditi k temu, da bi tudi doma plačevali davke in vlagali v to, da bi v obubožanih društvih lahko vzgajali nove dončiće, dragiće, kopitarje, oblake.