Fantastičen dan je mimo in ni videti, da se bo ponovil

Pingpong je ena najbolj razširjenih iger na svetu. V njej dva ali več igralcev odbija žogico čez mizo, ki jo deli mreža. Namizni tenis je v tekmovalnem smislu menda zelo zahteven, saj igra poteka na temelju predvidevanja, brez katerega ni mogoče dobro igrati. Igra se zdi dobra primerjava za dogajanje, ki smo mu priča v slovenski politiki, ko komentira aktualne dogodke, povezane z arbitražno sago.

O poteku meje med Slovenijo in Hrvaško se v preteklosti v številnih poskusih ni bilo mogoče dogovoriti, poleti leta 2017 jo je določilo arbitražno sodišče, vendar Hrvaška stran razsodbe ne priznava. Zato je Slovenija na sodišče EU vložila tožbo, ker ocenjuje, da sosedje ne spoštujejo evropskega prava.

Sredi tedna nas je po več kot letu od vložitve tožbe v obliki negativnega mnenja generalnega pravobranilca oblil hladen tuš iz Luksemburga. Pravobranilec Priit Pikamäe namreč meni, da sodišče EU ni pristojno za odločanje o mednarodnopravnem mejnem sporu, ki ne sodi pod pravo Unije.

Če bo za slovensko stran tudi dokončna odločitev sodišča negativna, Miro Cerar, minister za zunanje zadeve, ki se je v času vodenja vlade, odločil za to nepredvidljivo sodno pot, odločno zavrača kakršnokoli objektivno odgovornost. In žogico odbija proti predsedniku države Borutu Pahorju. Ta je bil namreč tisti, ki je s takratno predsednico hrvaške vlade Jadranko Kosor nekega fantastičnega dne v Stockholmu pred desetimi leti podpisal arbitražni sporazum, ki naj bi zagotovil rešitev vprašanja meje med sosedoma.

Miro Cerar pri tem ne pozabi spomniti, da je bil takrat tudi sam skeptičen do tega, ali naj s Hrvaško sklenemo arbitražni sporazum, a dejstvo je, da so državljani na referendumu, ki ga je razpisala Pahorjeva vlada, sprejeli odločitev, da je sporazum treba skleniti. Arbitraža je postala obveza.

Žogica je poletela tudi proti Karlu Erjavcu, predvsem zaradi njegovih neprevidnih izjav v času postopka, ter seveda proti arbitru Jerneju Sekolcu in agentki Simoni Drenik, ki sta arbitražni proces kompromitirala z nedovoljeno komunikacijo.





Na svojo stran mize sta jo dobila tudi prvaka opozicijskih strank, Matej Tonin in Janez Janša, ki da s svojim ravnanjem v parlamentarni Komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs) škodita procesu.

Prvaka opozicije Janšo, ki je ocenil, da bi moral visoke stroške »šlamastike in napačnih potez« Cerar plačati iz lastnega žepa, je zunanji minister obtožil še ogrožanja nacionalnih interesov in paktiranja s konservativnimi krogi Evropske ljudske stranke. Če so vsi štirje predsedniki – države, vlade, državnega zbora in državnega sveta – enotni v stališču, da je arbitražna razsodba dokončno določila mejo med državama, vrnitve na točko nič in bilateralnih pogovorov pa da ne bo, po drugi strani SDS res ocenjuje, da bi se bilo treba vprašanja meje lotiti z bilateralnimi pogajanji. Za to se zavzemajo tudi v Zagrebu, kjer jim je v interesu tako neenotnost slovenske politike kot tudi napadi na Sovo in v končni fazi – kot SDS – tudi destabilizacija Šarčeve koalicije.

Pingpong bi igrala še nekdanja arbitražna agentka Simona Drenik, ki prek sodišča zahteva zaradi kršitev in posega v njene človekove pravice umik poročila Knovsa glede prisluškovalne afere.

Žogic, ki jih vsak od akterjev s svojim loparjem pošilja na drugo stran mize, je preveč, da bi lahko govorili o premišljeni igri. Vse skupaj bolj spominja na nepregledni kaos odzivov. Zmagovalca pa v igri, v kateri so v ospredju partikularni politični in individualni interesi in v kateri se pozablja na nacionalni interes, ne bo.