Dovolj je!

Pet pred dvanajsto so ulice osmih slovenskih mest in okoli 2000 drugih mest v preko 120 državah zavzele množice osnovnošolcev, srednješolcev, študentov. Mladih, ki jim ni vseeno za prihodnost planeta, človeške in vseh drugih vrst. Mladih, ki so, tako kot odločna Švedinja Greta Thunberg, pripravljeni vzeti prihodnost vseh nas v svoje roke, ker se njeni zdajšnji skrbniki z njo nevarno igrajo.

S protestom sporočajo političnim oblastnikom, ki jih niso izbrali sami, da morajo proti uničujočim učinkom podnebnih sprememb ukrepati takoj, sicer bo prepozno. Čeprav starši in stari starši svoje mlade upornike podpirajo, ti s protestom tudi njim sporočajo, da jih je slepilo potrošništva zazibalo v iluzijo, da je vse mogoče. In, nenazadnje, mladi protestirajo predvsem proti kapitalističnemu razvojnemu modelu, ki temelji na nori premisi, da so naravni viri na tem planetu neomejeni.

A s simbolično izbiro ure protesta mladi sporočajo, da še ni prepozno. Človeško civilizacijo je še mogoče rešiti pred uničujočimi posledicami podnebnih sprememb, ki generirajo vrsto krivic, in jo popeljati v bolj zeleno, solidarno prihodnost – če je le dovolj volje zato. Pri globalnem podnebnem štrajku nikakor ne gre za protest v slogu »bodimo realni, zahtevajmo nemogoče«. Mladi so se nanj temeljito pripravili.



Pri nas bodo člani gibanja Mladi za podnebno pravičnost vladi premierja Marjana Šarca predali zahteve za pet ukrepov:

• naj podnebne spremembe obravnava kot krizo globalnih razsežnosti ter svoje politike in proračunska sredstva usmeriti v njeno reševanje;
• ozeleni proračun in pospeši prehod v pravično, brezogljično in krožno gospodarstvo;
• ustanovi delovno skupino, ki bo pripravila pravičen načrt zaprtja termoelektrarne Šoštanj in premogovnika Velenje do leta 2030 in načrt prehoda regije v zeleno in socialno prihodnost, ter
• zmanjša emisije v prometu za 40 odstotkov do leta 2040 glede na leto 2005.

Zdajšnje razvojne usmeritve vlade gredo prej v nasprotno smer. Ambiciozne so zgolj na papirju, če pomislimo na mizeren osnutek nacionalnega energetskega programa, pa še to ne.

Upamo lahko le, da bodo mladi pri svojih zahtevah vztrajali. Voljnega momenta jim ne manjka. Dolžnost vsakega od nas »ta starih« je, da jih pri tem brezkompromisno podpremo in se jim pridružimo. Tisti, ki godrnjajo, da je protest dober izgovor za »špricanje« šole, naj se raje zazrejo vase in razmislijo, kaj bodo sami naredili za svoje otroke in vnuke. Ni več prostora za cinizem, boj za podnebno pravičnost zahteva angažma vsakogar od nas.