Doseg bližnjevzhodne diplomacije

Zadnja sodba o sobotnih napadih na naftno industrijo Savdske Arabije še ni bila izrečena, njihova uničevalnost in natančnost pa v ZDA sprožata dvome o odgovornosti jemenskih upornikov, ki so priznali krivdo. Ameriški državni sekretar Mike Pompeo ni edini, ki meni, da je v ozadju napadov tako ali drugače veliki brat šiitskih Hutijev Iran.

Če se bo to potrdilo, bo ameriški predsednik Donald Trump v precepu. Kot vso svojo diplomacijo je tudi bližnje- in srednjevzhodno politiko utemeljil na najboljši tradiciji sklepanja nepremičninskih poslov: z maksimalnim gospodarskim pritiskom zvišuje stave v upanju, da bodo mešetarji na drugi strani v ponudbi pogajanj prepoznali tudi prednosti zase. Skupaj z nesrečnim ameriškim vojakom so Trumpovo mirovno ponudbo razstrelili že afganistanski talibi in vse kaže, da tudi iranske ajatole v predsednikovih prijemih vidijo šibke ZDA.

Trumpovi kritiki verjamejo, da bi zadostovala vrnitev k jedrskemu sporazumu z Islamsko republiko, iz katerega so ZDA izstopile pod vodstvom sedanjega predsednika. A republikanski prvak ni bil edini, ki je v sporazumu videl plačevanje iranskih jedrskih programov v nemočnem upanju, da se Teheran ne bo preveč približal zadnjemu koraku. Iransko zavračanje celovitih inšpekcij je druge območne akterje že prej navajalo k želji po razvijanju lastnih jedrskih programov, zdaj pa savdski minister za energijo odkrito govori o tem.

Gospodarsko ob steno potisnjena iranska teokracija bo napetosti morda še stopnjevala in poznavalci opozarjajo, da leži ameriško vojaško oporišče v Bahrajnu le okoli sto kilometrov od zdaj napadenih savdskih naftnih obratov. ZDA so s hidravličnim drobljenjem kamnin, imenovanim fracking, res pridobile energetsko neodvisnost, kot rad poudarja Donald Trump. Umikanje pax americana, ki se je začelo že pod njegovim demokratskim predhodnikom Barackom Obamo, pa nove velike strateške izzive prinaša vsem, ne le Bližnjemu ter Srednjemu vzhodu.