
Neomejen dostop | že od 14,99€
Kaj pa, če delo še ni narejeno? Kaj sledi, če se najvišja dolžnost prepira z drugo dolžnostjo na lestvici, torej dolžnostjo, da človek svoje delo prekine in da vse štiri od sebe? Naj na tej točki poudarim, da ne pišem o sebi. Če bi pisal o sebi, bi s tem izrecno priznal, da kršim pozitivno zakonodajo. Ne pišem o gospodarski družbi, v kateri sem zaposlen. Ker pa po svetu hodim z odprtimi očmi, še kar dobro razumem, kaj se pripeti, ko dve dolžnosti čelno trčita druga ob drugo. Zgodi se to: cele korporacije – od generalnega vodstva do prinašalcev vode – za potrebe bilanc prijavijo dopust, kajti dopust ni le pravica, pač pa je tudi dolžnost. Ker pa je nekaj malenkosti ostalo nepostorjenih, med dopustom – v polnem ali nekoliko bolj poletnem tempu – naredijo, kar pač mora biti narejeno. Tako to gre. Neizkoriščen dopust ne poškoduje bilanc, delovne naloge pa so vendarle odkljukane.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji