»Domnevno« za sodišče ni dovolj

Začnimo z besedo domnevno. Pripomoček novinarjev, ki nam ga mnogi zamerijo, ker ga lahko, tako so prepričani, uporabljamo, da o nekom napišemo karkoli. A domnevno je izraz, brez katerega običajno, sploh na področju t. i. kronike, ne gre. Nekomu očitajo, da je nekaj storil, po prepričanju policije, tistih, ki so ga poznali, njegovih žrtev ... Domnevno, torej. Sicer hitro sledijo tožbe, sploh če se našteti motijo. Teme, ki jih pokrivajo novinarji kronike, so namreč občutljive.



Pred vse, kar smo lahko v zadnjih dneh prebrali o Sebastianu Colariču oziroma po spremembi identitete Sebastienu Abramovu, moramo zato zapisati domnevno. Če drži le polovico tega, česar ga sumijo, je plenilec najhujše vrste, najhujša mora staršev vsakega dekleta. Kakšen človek s svojim skoraj desetletje mlajšim dekletom sodeluje pri zavarovalniški prevari, pri kateri je treba v zameno za denar žrtvovati roko 21-letnice? Tudi če ji roke ni sam potisnil na žago, je nepredstavljivo, da lahko kdo svojemu bližnjemu, ki naj bi ga imel rad, stori kaj takšnega. Pa to morda ni najhujši zločin, ki ga je – domnevno – zagrešil.

V teh dneh je policija potrdila, da se je v primeru smrti Sare Veber, ki jo je Colarič pred štirimi leti po lastnih besedah po nesreči ustrelil s puško, zgodil preobrat. Policisti očitno dvomijo, da je to res bila nesreča, saj so se, kot so sporočili, »med preiskavo, ki je sprva potekala v smeri nenaklepnega kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti, pokazale določene okoliščine, ki nakazujejo na eventualno storitev naklepnega kaznivega dejanja«. Colarič naj bi Saro 15. marca 2015 ustrelil med čiščenjem puške sredi dnevne sobe Vebrovih v Pernovem pri Žalcu, kot je novinarki povedala mama, pa je zavaroval tudi njo in celotno družino Veber. Vendar v tem primeru denarja po Sarini smrti ni dobil on, temveč ona. Treba je poudariti, da preiskava dogodkov še poteka in niti ovadbe še ni bilo.



Ob predpostavki, da bosta oba primera Colariču nekega dne dokazana, se postavlja vprašanje, kako se lahko tak plenilec neopažen sprehaja v naši družbi. A dejstvo je, o tem smo se lahko prepričali iz primerov v preteklosti, da nikomur na čelu ne piše, da je psihopat ali morilec, navzven verjetno lahko deluje običajno, celo prijetno. Starši Julije Adlešič, ki si je odrezala roko, so povedali, da je bil Colarič na začetku zelo prijazen, tudi do njih. Juliji je kupoval draga darila, vedno je imela najnovejši iphone, drag nakit, parfume, oblačila, vse, kar šestnajstletnici kaj pomeni. Njegov značaj naj bi se pokazal šele pozneje, ko naj bi jo po pripovedovanju staršev osamil od sošolk in prijateljic, ni bila več na facebooku in ni smela hoditi v fitnes, ker jo je prepričal, da to ni dobro zanjo. Na koncu je prekinila stike tudi s starši in se jim ni oglasila niti za rojstni dan, čeprav so z njo poskušali vzpostaviti stik.

Starši pokojne Sare Veber so Colariča po dogodku s puško celo vzeli za svojega in ga, dokler jih anonimno pisanje ni opozorilo na njegove goljufije, še eno leto gostili v hiši, nato je odšel in jim celo ostal dolžan denar. Da bodo takšni in drugačni plenilci med nami živeli ne glede na to, kako varna je sicer naša država, je najbrž dejstvo, s katerim se, če nam je prav ali ne, moramo sprijazniti.

Še pomembnejše vprašanje, ki bega mnoge, pa je, zakaj so minila že štiri leta, pa policija še ni končala preiskave smrti. Medtem so se očitno zgodila nova kazniva dejanja, Colarič naj bi ves čas živel na veliki nogi in naposled končal v osebnem stečaju, pri svojih podvigih naj bi se izdajal celo za kriminalista. Ob tem seveda lahko razumemo bolečino staršev, ki iz dneva v dan premišljujejo, da se nekdo, ki je – namenoma ali ne – povzročil smrt njihove edinke, nekaznovan sprehaja okoli, lahko razumemo tudi njihovo razočaranje nad sistemom.

Mi, ki nismo seznanjeni s podrobnostmi, lahko ugotovimo, da sta bila Colarič in Sara Veber v času njene tragične smrti sama, zato dokazovanje primera najbrž ni najbolj enostavno. Ali gre za slabo policijsko delo ali pa preiskovalci, ker ni bilo dovolj dokazov, niso hoteli tvegati, da bi zadevo zaključili v eno ali drugo smer, ki bi se utegnila pokazati za napačno, ob podatkih, ki jih imamo, za zdaj ne moremo soditi. Policijska taktika, da je včasih bolje počakati in zbrati dovolj dokazov oziroma počakati na napako storilca, se je denimo pokazala za dobro v primeru ropa sefov SKB. Treba je namreč poudariti, da za sodišče domnevno ni dovolj dobro.