Domači zdravniki na stranskem tiru

Otrok potrebuje po operaciji nego na intenzivni terapiji. Njegovo stanje se zaplete v času dežurstva, ko je od zdravnikov prisoten le specializant, specialist pa je doma – dosegljiv na klic. Teren ne bi mogel biti bolje pripravljen za to, da se zgodi usodna napaka.

Dojenčka s srčno napako pregleda kardiolog iz Teksasa, operira ga španski kirurg, v intenzivni negi pa ga zaupajo hrvaškim intenzivistom. Teren za to, da bo življenje otroka morda izgubljeno v prevodu, ne bi mogel biti primernejši.

Najhuje pri tem je, da opisana terena obstajata. Nahajata se v ljubljanskem kliničnem centru. Po naših informacijah so pred mesecem dni na tamkajšnji enoti za intenzivno terapijo otroka reanimirali le specializanti, rešili pa so ga šele s prihodom domačega specialista.

Bi užaloščena družina, če bi otrok umrl, vedela za zaporedje dogodkov? Bo vedela, da ima otrok lahko posledice, ker ni bil optimalno zdravljen? Spomnimo se primera male Neže, ki se je zgodil v času, ko je bila na oddelku prisotna še okrepljena četa domačih pediatrov intenzivistov.

Po njihovem številnem odhodu v kliničnem centru skoraj vsak dan poudarjajo, da je poskrbljeno za varnost bolnikov, da nakopičene težave rešujejo sproti, da delo ni ovirano in da je vzdušje dobro. Na vprašanje, koliko zdravnikov imajo trenutno v enoti za otroško intenzivno terapijo (EIT), so odgovorili, da delo v vseh treh turnusih poteka z močno ekipo. Postregli so s statistiko, ki jo sestavlja 23 zdravnikov. Ampak številka ni več tako pomirjujoča, če se zazremo v njeno drobovje.

V enoti bi moralo biti po mednarodnih standardih polno zaposlenih 14 intenzivistov, pa so le štirje. Preostali so gostujoči specialisti in specializanti. Zdravnik, ki jih vodi, bi moral biti polno prisoten, a ni. Vsako jutro in popoldne pride za dve uri, vmes pa je dosegljiv po telefonu, saj dela v porodnišnici. Enkrat na teden je tudi dežuren, kar znese 40 ur na teden.

Rešitve so torej začasne. Dobro obveščeni pravijo, da kakovosti opravljenega dela nihče ne preverja in da se dogaja marsikaj, kar ni v prid bolnim otrokom. Zato bi pričakovali, da bodo v EIT na široko odprli vrata specialistom – sploh če so to že pediatri. A namesto tega jim jih zaloputnejo. Zdravnici, ki se je zanimala za delo pri njih, so dali jasno vedeti, da imajo dovolj osebja. Nam so dodatno pojasnili še, da je bila njena visoka akademska in strokovna izobrazba (!) bolj primerna za druge vrste oddelkov, oni pa da iščejo zdravnike z znanjem iz intenzivne medicine. Možnost, da bi v času mučnega iskanja intenzivistov izkoristili moč visoko izobražene zdravnice in jo priučili novih veščin, očitno ni izvedljiva. Raje tudi čakajo, da se jim bo pridružila zdravnica iz Srbije, katere izobrazba je v postopku nostrifikacije.

Za lažje zaposlovanje tujih zdravnikov so bile sprejete spremembe zakona o zdravniški službi. Tuji zdravniki se bodo tako lahko zaposlili na terciarni ravni za leto dni brez znanja slovenskega jezika in brez slovenske licence. Nedvoumno so številni zdravniki, ki prihajajo k nam, strokovno dobro podkovani. A čemu imamo potem v Sloveniji medicinski fakulteti, če v razmerah, kakršne so na otroški intenzivi, odklonimo pomoč domačega strokovnjaka? Če bi toliko denarja in energije, kot ju zdaj vlagamo v tuje, vložili v domače, jih verjetno ne bi primanjkovalo. Za njihovo večletno specializacijo odštejemo od 135.000 do 195.000 evrov, potem pa jim na široko odprejo vrata na Švedskem ali v kateri drugi državi EU. Od tam jim vsak teden pošiljajo mikavna pisma, češ da so dobrodošli tako oni kot njihove družine.

V UKC je danes zaposlenih 25 specialistov manj kot leta 2015. Številka je glede na opisano dogajanje še majhna.