Dobro jutro: Parada

Kdo se na prvi šolski dan ne spomni svojega? Ko so lasje, ki so prej sedem let svobodno vihrali v vetru, soncu in dežju, naenkrat pristali zvezani v kitki z malima zoprnima elastikama, ki sta se morali po neznanih estetskih merilih in nepisanih pravilih skrivati pod velikima belima pentljama z rdečimi pikami.

Kdo se na prvi šolski dan ne spomni, kako je čez šolski prag, kot da je bilo včeraj, peljal svojega otroka? Mali prstki so se ovijali maminih, kot da se jih bodo večno držali, a so se odlepili tistih hip, ko so zagledali dve drugi mali nervozni ročici, ki sta se izvijali iz krča babičinih klešč na eni in dedkove šape na drugi strani, da poletita k prijatelju. »Zdaj ga lahko spustiva,« je dedku dovolila babica, čim se je prepričala, da vnuku ne preti nobena nevarnost. Res mu ni, saj je bilo šolsko dvorišče ograjeno vsaj tako skrbno, kot znajo biti ograjene le kletke za tigre v živalskem vrtu …

Včeraj je bil spet tisti dan, ko razlike med makadamskimi potmi skozi vasi in lepo tlakovanimi ulicami velikih mest s širokimi pločniki zbledijo. Ko nihče ne opazi dreves ob vaški poti in ne velikih svetlih izložb ob glavni mestni prometnici. Ko se v spomin vtisnejo le pari rok, ki se družijo na poti v šolo. Pri enih mala dlan mehko počiva v večji, pri drugih se ročice trgajo iz šap, hočejo se rešiti klešč … Kombinacij, kako lahko mala roka hodi z roko v roki z veliko, je čuda. Prvi šolski dan bi moral svetu nadeti podobo velike prijazne medgeneracijske parade, v kateri nihče ne hodi sam. Včeraj je bilo samotnih popotnikov kar nekaj. Med najmlajšimi in med najmodrejšimi.

Kdaj mladost in modrost ne hodita z roko v roko? Običajno takrat, ko prva ne spoštuje druge in druga ne boža prve. Ali ko druga postane prvi odveč. V tem primeru je alternativa le ena, mi je svoj pogled na svet zaupala gospa: »Vsi bomo nekoč stari; kdor ne želi ostareti, se mora posloviti mlad ...«