Dobro jutro: Opazovalnica

Prav ima tisti, ki verjame, kako kaže z enim očesom opazovati zunanji svet, z drugim pa se medtem zazirati vase, čim globlje in pošteno. Le tako se človek zbistri.

Letališča so pogosto odurni prostori množičnega postajanja, tik pred dvigom v nebo ali po spustu z njega, a prav zato so tudi krasne opazovalnice ljudi. Nanje se steka (urbana) sodobnost v širokem razponu, v skoraj vseh tonih in podtonih. Letališka večina resda hiti, kar brzi mimo ali že sedé čaka na pot, medtem zre v prazno, če ne ravno poglobljeno predse, ali pa se – ker so hladni letališki prostori za številne vse bolj tudi pisarna, naj bo v poslovni loži ali zunaj nje – sklanja nad sodobna delovna orodja – kdo pa sploh še potuje brez računalnika – in ob tem govori v telefon. Navadno se ne pogovarja o sebi, odnosih, družini, ampak tako ali drugače o poslu. Sodobnež pač, se zdi, veliko leti in ogromno dela.

Množice medtem prihajajo in odhajajo v (kaotičnem) redu, a srečevališča so le namišljena, kakor je hipna bližina neznancev, ki se verjetno ne bodo videli nikdar in nikjer več. Mimobežništvo je samoumnevno, a ga ne kaže posplošeno preslikavati na širšo družbo, saj ne želim s tokom verjeti, da je alienacija danes strašna ali neprimerljivo večja kot kdaj prej. Kolektivno smo odtujeni toliko, kolikor se za to odločimo intimno in smo taki tudi zavestno radi: zaprti v svojem zamejenem svetu.

Ljudomrznežu je nemara zoprno sedeti tesno med dvema letališkima sopotnikoma, kamor ga je – med letom – posadila plačljiva storitev. Odprtemu človeku pa je zanimivo opazovati nemo dinamiko, ki se vzpostavlja v naključnem trojčku. Levemu neznancu gre »vse« evidentno na živce, zato mrko zavije z očmi in zatem takoj glasno zasmrči v moten spanec, desni sopotnik pa se nenehno smeje z očmi, najprej medtem ko prebira časopisje in nič manj za tem, ko zapelje tujo osebo v sredini v živahen klepet. Koliko vsega si lahko povedo neznanci s povsem različnih koncev sveta ..., če so le radi v opazovalnici ljudi.