Do kolesarjev neprijazna dežela

Politični veljaki se hvalijo z vsakim metrom novozgrajenih kolesarskih površin, ki so večinoma tudi pogoj, da ceste sofinancirajo z evropskim denarjem. Toda kaj, ko je pogosto res zgrajene samo nekaj metrov kolesarske steze, nato ta nenadoma izgine ali pa so na njej stebri ulične razsvetljave, kanalizacijski jaški ...

Veliko kolesarskih poti je preozkih, slabo vzdrževanih, ograje so ponekod postavljene povsem na pot, so tudi polne peska ... Idilika rezerviranih poti za kolesarje tako popolnoma zbledi v njihovi nefunkcionalnosti.



Aktivni kolesar je prisiljen voziti po regionalnih cestah, a težava je, da so vozniki vse bolj nestrpni do kolesarjev. Če je nekje označeno, da obstaja kolesarska pot, začnejo trobiti in negodovati nad vsakim kolesarjem na cesti. Tudi če je nedelja in je cesta prazna.

Drugi problem je, da je, denimo na lokalni cesti ob Vonarju (to je lokalna obmejna cesta med Rogaško Slatino in Podčetrtkom), postavljena prepoved vožnje za kolesarje. Za tiste, ki niste ravno pogosti obiskovalci vzhodne strani Trojan, lokalna cesta ob Vonarju je približno tako široka kot kakšna vinska cesta v Slovenskih goricah – brez ločilne črte na sredini in predvsem priljubljena sprehajalna povezava.

Podoben primer nerazumne prepovedi je tudi v Grobelnem na nadvozu čez železniško progo, kjer so kolesarje preusmerili na vzporedno kolesarsko pot. Na precej bolj obremenjeni cesti to ne bi bilo tako narobe, če bi bila kolesarska pot tudi urejena za celoten obvoz. Pa se po nekaj metrih žal konča pri podhodu pod železniško progo, kjer je treba kolo naložiti na rame in prenesti na drugo stran.

Letno prekolesarim več tisoč kilometrov, tudi po drugih evropskih državah. Opažam, da se v Sloveniji opazno slabša odnos do kolesarjev, kar jih posledično spravlja tudi v nevarnost. Veliko kolesarskih poti v Sloveniji je zgrajenih zaradi estetskega videza, funkcionalno pa so neuporabne in celo nevarne. Menim, da je prva težava že to, da se poskuša kolesarje izriniti iz prometa, namesto da bi se jih funkcionalno vključilo.

Če boste kdaj kolesarili po italijanskih regionalnih cestah, ne boste našli znaka za prepoved kolesarjem, boste pa našli kopico prometnih znakov, ki voznike opozarjajo, da morajo kolesarje prehiteti najmanj na razdalji 1,5 metra. Če k temu dodamo še dobrega pol metra širine kolesarja, ima kolesar v Italiji okoli dva metra prostora za vožnjo. Koliko kolesarskih površin v Sloveniji ima to širino? Ne prav veliko.

Če hoče Slovenija postati do kolesarjev prijazna država, se bodo morali snovalci prometne infrastrukture postaviti v vlogo kolesarjev in kolesarske poti tudi preizkusiti. Za začetek bi morali v roke vzeti pravila za projektiranje kolesarskih površin ministrstva za infrastrukturo. Ta priporočajo 3,5 metra široke kolesarske poti in vsaj 2,5 metra široke (mestne) kolesarske steze. In seveda, poti morajo biti brez udorov zaradi stranskih cest, nenadnih prekinitev, drogov in drugih ovir.