Čakajoč na sporočilo

V zadnjih dneh skoraj ne mine ura, da se na spletnih portalih ne bi pojavilo novo ime, ki želi krojiti lokalno politiko v kateri od 212 slovenskih občin. Liste in stranke so pospešile tempo na družbenih omrežjih, županski kandidati tekmujejo v objavi prijaznih novic, pozitivnih pogledov na svet in ljubkih fotografij iz »prelepih krajev s čudovitimi ljudmi«, za katerih glasove se potegujejo v želji po županski funkciji. A s pogledi ljudi na svet ni lahko. Ker niso vedno jasni. Saj veste, kaj je odgovoril Vitomil Zupan, ko ga je nadobudna novinarka pobarala po pogledu na svet. Imela je smolo, da je vprašanje padlo prav v čas, ko je velikemu magu nagajala očesna mrena. Zato mu ni ostalo drugega, kot da je priznal, da je njegov pogled na svet že nekaj časa »nekoliko meglen« …



Tudi s presežniki ni lahko. Naj se kandidati še tako trudijo, presežniki vedno skrivajo pretiravanje. In dobrikanje volivcem. Če so v predvolilnem času nepogrešljivi, že kmalu po volitvah običajno postane jasno, da so »prelepi kraji« dolgočasen volilni okraj, »čudoviti ljudje« pa zgolj nebodigatreba volivci. Ki navadno razočarajo večino županskih kandidatov.

Zato: marsikatero razočaranje ter tu in tam nenadejano presenečenje da, nove revolucije pa tudi od tokratnih volitev ni mogoče pričakovati. Slovenski volivci velikih sprememb ne marajo, tudi ekscesnih županov ne, raje stavijo na tiste, ki znajo trdno – ni pa nujno, da tudi pokončno – sedeti v županskem sedlu. Volivcem tudi niso po godu ljudje brez jasnih pogledov na prihodnost. Z meglo na očeh. Zato se splača počakati na trenutek, ko bo rešen tudi »fenomen« tokratnih volitev – povratnikov na županske funkcije. Ljudi, ki so nekoč z njih sestopili. In ki se zdaj vračajo. Kdaj človek sestopi? Običajno, ko ne vidi več naprej … Ali ko mu volivci povedo, da z njim ne vidijo več v prihodnost … Le kaj jim bodo sporočili tokrat?