Beg severnoatlantskih možganov

Francoski predsednik Emmanuel Macron rad razburja s svojimi stališči. Namesto da bi se najprej pogovoril s svojimi partnerji, jim vsiljuje svoj tempo oziroma najprej nekaj reče, potem pa šele o tem razmisli, so pred dnevi moževali analitiki na spletišču France 24. Njegova izjava, da je Nato doživel »možgansko smrt«, vsekakor sodi v to kategorijo »macronizmov«. A tudi če bi ta njegova trditev držala, je k njej vsekakor treba dodati ugotovitve znanstvenikov, da možganska smrt še ne pomeni, da je tisti, ki jo je doživel, tudi res mrtev. Lahko je šele na poti na oni svet, lahko pa tudi ne.

Izjavo francoskega predsednika zato lahko razumemo prej kot nekakšno pohvalo severnoatlantskemu zavezništvu, saj priča, da kljub dvomom številnih to možgane vsaj ima oziroma jih je imelo, čeprav ti niso več med živimi. Hkrati pa glede na sedanje stanje v Natu prav Macron dokazuje, da vsaj v eni njegovi članici še deluje »podstrešje« – kljub dejstvu, da so voditelji drugih partneric dokazovali nasprotno, saj so kar tekmovali, da bi odvrgli njegovo diagnozo.

Pravzaprav ta diagnoza nedvomno velja prav za tiste, ki nočejo dojeti vsaj treh Macronovih razlogov za njegovo šokantno izjavo. Prvi in ključni je popolna odsotnost kakršnegakoli resnega strateškega razmišljanja in sodelovanja med čezatlantskimi poveljniki in poslušnimi vojaki na stari celini. Iz tega pa izhajata naslednja dva: slepo rinjenje v novo hladno vojno z Rusijo in ustvarjanje notranjega sovražnika, ki ga trenutno pooseblja druga vojaško najmočnejša članica Nata Turčija. Macron je že večkrat izjavil, da je konfrontacija z Rusijo nesmiselna, pred dnevi pa je v javnost pricurljalo, da je bil do zdaj prav on edini voditelj kake natovske države, ki je v pismu podprl nedavno iniciativo ruskega predsednika Vladimirja Putina o moratoriju na namestitev raket kratkega in srednjega dosega v Evropi.

Tudi Macronova trditev, da je turški poseg v Siriji dokaz o resnih strateških in političnih težavah Nata, je povsem na mestu. A ne gre pozabiti, da je Ankara zgolj ponovila solistično vajo, ki so jo v Siriji najprej izvedla od tam zelo oddaljena članica ZDA, zdaj pa je povsem razumljivo, da so Turki, ki jim vojna besni v neposredni bližini, razbesnjeni zaradi dvojnih standardov Nata in so se maščevali kritiki svojih severnoatlantskih partnerjev tako, da so zablokirali njihovo »protirusko« strategijo. Pa naj v tej zmedi nekdo najde možgane, ki še niso pokopani.