21 dni do katastrofe

Ker je direktorico inštituta za otroške srčne bolezni nastavila politika, ne bo za to, da se je poslovila, še preden je inštitutu sploh vdihnila življenje, odgovarjal nihče. Nihče ne bo prevzel odgovornosti, da je bilo na inštitutu v slabih treh mesecih porabljenih dobrih osemnajst tisoč evrov, od tega skoraj polovica za kritje stroškov dela direktorice, narejenega pa nič takega, da bi bili starši na srcu bolnih otrok lahko pomirjeni. Papirologija za ustanovo je sicer urejena, rjuhe preštete, preostala oprema popisana, a kaj ko manjka ključni element: zdravniki.

Direktorica je bila odgovorna tudi za kadrovanje, ki se je izkazalo za pogubno. Ker kardiologi k sodelovanju na inštitutu niso bili povabljeni pravočasno, so si začeli službe iskati drugje. Zadnji bo pediatrično kliniko zapustil 7. julija.

Za ministrico, ki je Aleksandro Stjepanović Vračar po naših informacijah večkrat vzela v bran, čeprav je dobila namige, da ni najboljša izbira, bo poskrbljeno. Odšla bo v pokoj, kjer je že bila. Poskrbljeno bo tudi za Stjepanović Vračarjevo. Vrnila se bo v UKC Ljubljana. Ko se je presedla na inštitut, je imela v pogodbi navedeno, da jo bo služba v kliničnem centru čakala. Prijazno.

Prijazno pa ni, da ni poskrbljeno za zdravje otrok. Ti od julija ne bodo imeli kardiologov, češki kirurgi pa ne bodo več hodili v Slovenijo. Brez kardiologov ne bodo vedeli, kakšen operativen poseg morajo opraviti. Do nacionalne katastrofe nas torej loči le še 21 dni.

Če bi odločevalci delali strokovno in ne politično, bi bili od nje ločeni več mesecev. Torakalni kirurg iz ZDA Igor Gregorič se je trudil po najboljših močeh. Če ne bi imel zvezanih rok z zakonskimi okviri in kadri, ki so mu jih dali v oporo, bi mu morda celo uspelo. Brez koristi zase je pomagal, zdaj pa vse kaže, da ga bodo pustili golega in bosega. Samo upamo lahko, da mu uspe preboj in dobi potreben zdravniški kader. Če ne, nam bo lahko pomagal le še vrač.