V nadaljevanju preberite:

Mejni prehod Jelšane, čakalna doba štiri ure; Metlika, tri ure; Dragonja, pet ur; Starod, dve uri in pol. In tako dalje.

Letos se je počitniška tesnoba na vrhuncu turistične sezone, kot kaže, zreducirala na kolone pri prehodu meje s Hrvaško. Covidno stanje, nimaš kaj. Občasno so po družbenih medijih zakrožile še zgodbe o »digitalnih« potrdilih in nedelujočih skenerjih, ampak to je bil načeloma edini počitniški problem povprečnega dopustnika pri južnih sosedih. Mejni prehod je postal novi trajekt, točka, kjer slehernik med neskončnim čakanjem izgublja razum.

Ampak kaj je naš razum, razum privilegiranih, dobro situiranih dopustnikov, v primerjavi z razumom in občutki lokalcev, ki nekaj mesecev na leto gostijo podivjane horde tujcev, ki septembra povečini odidejo in južne kraje za tri četrt leta prepustijo stihiji in stagnaciji? Mediteranski bazen – tako krščanski in muslimanski kot poganski –, nekoč ekonomsko, tehnološko in inovativno središče sveta, kot lider že dolgo ne obstaja več, z nekaj izjemami je postal kolonija odločevalcev s severa Evrope, ki s posegi v »neokrnjeno Arkadijo« in vnašanjem »sodobnih vsebin« pustoši in betonira zadnje ostanke tistega, kar je hrvaška turistična zveza pred približno petnajstimi leti reklamirala s sloganom (če me spomnim ne vara) Mediteran, kot je nekoč bil. Se spomnite? Reklamni film, ki so ga tedaj predvajali tako CNN kot BBC in drugi medijski giganti, je prikazoval ostarelo razglednico v sepiji, ki jo roka odmakne izpred objektiva … da bi zagledali identično podobo rajske, nedotaknjene sodobne Dalmacije! Šlo je za lepo ilustracijo ekonomske dinamike turizma, ki spretno spreobrača identiteto prostora.