V nadaljevanju preberite:

Tudi tisti dan se je zanjo začel povsem običajno. Prav nič je ni vznemirjalo. Vedela je, da je njena naloga priti do pisarne in se nato popoldne vrniti domov ter poskrbeti, da bodo otroci in njen soprog jedli. Vstopila je v avtobus, skorajda nevidna v množici potnikov. Saj je ni mogel nihče opaziti z utrujeno rumenkasto frizuro, naočniki, verjetno kupljenimi poceni, ter opravo, ki se je povsem skladala z oblačili večine potnikov na tej liniji, ki je delavce vozila na delo. Bilo ji je petdeset let.

Tisti dan bi bil povsem enak kot vsi drugi, če v službi ne bi poslušala radijskih novic, ki so tako kot vsak dan poročale o uspehih oblasti. Morda bi se povsem potiho zgražala nad javno objavljenimi lažmi, a tistega dne je bilo nekaj vendarle drugače. Vedela je, da se ne more zgolj vrniti domov z avtobusom ob štirih. Pa ji nihče ni sporočil, da ji je umrla mama ali da se je njen brezposelni soprog odločil za odhod. Vzrok njene pekoče bolečine je bil drugje.