V kolumni preberite: 

To soboto, 11. decembra, mu je bilo vse tako nenavadno tuje. Vzrok ni bil samo njegov strah, za katerega je vedel, da bo minil. To je bila žalost, kakršne še ni poznal, širila se je in postajala neprijetna. Aleksandra Vučića, predsednika Srbije, je poleg vsega hudega begalo tudi, da tisti, ki so mu podrejeni, in tisti, ki jih plačuje, ne znajo določiti meje, ko bo tega konec. Ko bo znova, kot je bilo tistega dne, ko mu je uspelo prevzeti oblast. Ko je bil prepričan, da je prav on izbran, da bo znova utiril državo. Ko se je takrat gledal v ogledalo, je videl sebe, zaupnika Vojislava Šešlja, vojvode, ki je govoril o veliki Srbiji. Vedel je, da mora spomin na ta čas zavreči. Predvsem zaradi samega sebe in odstranitve spomina na služenje Miloševićevemu režimu. Prav vse mu je uspelo, ko je leta 2012 njegov strankarski šef Tomislav Nikolić zmagal na predsedniških volitvah v Srbiji. Vučiću je ta zmaga nekako tiho, a zanesljivo šepetala, da je imel prav in da je bila demokratična oblast Zorana Đinđića zgolj drobna napaka v sistemu, ki jo je treba popraviti. In kako prav je imel, da je na beograjski ulici, ki so jo poimenovali po ubitem predsedniku vlade, protestno odstranil oznako z napisom dr. Zoran Đinđić in jo nadomestil z Ulica heroja Ratka Mladića.