V nadaljevanju preberite:

Večinoma si ideje zapisujemo v zvezke, da jih lahko razmeroma preprosto najdemo, ko jih potrebujemo oziroma ko utrjujemo svoje znanje. Toda v stoletjih so nekateri učenjaki iznašli tudi bistveno drugačne načine za beleženje misli, ki močno presegajo zapisovanje idej v zvezke. Razvili so nove inovativne pristope za shranjevanje idej, ki morda sprva zahtevajo več truda, vendar se dolgoročno izkažejo za izjemno koristne in učinkovite.

Posebno iznajdljiv pri vodenju zapiskov je bil nemški pravnik Niklas Luhmann, ki je v desetletjih po drugi svetovni vojni čez dan opravljal rutinska dela v raznih uradih, ob popoldnevih in večerih pa je prebiral najrazličnejše, predvsem filozofske knjige. Vsako zanimivo misel, na katero je naletel med branjem, si je zapisal na majhen list papirja, pri čemer je na eni strani navedel podatke o knjigi, na drugi pa v nekaj stavkih povzel bistvo ideje. Nato je zapiske na enako velikih lističih oziroma karticah sistematično oštevilčil in opremil s ključnimi besedami ter jih shranil v »Zettelkasten« ali sistem škatlic oziroma predalčkov, kakršne so nekoč poznali v knjižnicah.