V nadaljevanju preberite:

Prvi turisti so bili romarji, torej ljudje, ki so potovali v svete kraje, na primer v Meko ali Jeruzalem. »Turist je napol romar,« pišeta Victor in Edith Turner, zgodovinarja romanja. Ta bližina med turistom in religioznim popotnikom se izraža že v besedi »romanje«, ki izhaja iz krajevnega imena »Roma«. Rim kot mesto je sveti kraj za oba, tako za romarja kot za turista.

Ampak turist je, v nasprotju z romarjem, vedno nekoliko komičen lik. Pisatelj Edward M. Forster se je v svojih romanih (še ena beseda, ki prihaja iz Rima!) rad delal norca iz Angležev, svojih rojakov, ki že od nekdaj obsesivno obiskujejo Italijo. Takole je naslikal angleške popotnike v knjigi Soba z razgledom: »Pomilujemo uboge turiste – ko si vas podajajo kakor kakšen paket iz Benetk v Firence, iz Firenc v Rim; turisti živijo stlačeni skupaj po gostiščih ali hotelih, ne da bi slutili kaj o tistem, kar ni v njihovih prospektih, in edina želja jim je, da bi že opravili s svojim ogledom in da bi šli drugam.« Turist je smešen tudi zato, ker se obnaša kot romar. Lokacije, kjer domačini hodijo vsak dan – in ki se domačinom ne zdijo nič posebnega – turist obravnava kot svete kraje. Prišleki se ustavijo ob Prešernovem spomeniku, ga opazujejo in fotografirajo iz več zornih kotov, ga občudujejo, za domačine pa je le ozadje življenja. Turistova svetinja je za domačina kulisa.