Za nemir je potreben znaten mir

Dvojnosti so nujne, z njimi se je fino besedno igrati in medtem obračati splošne resnice.

Na primer: da bi videli, kako je doma, je nujno treba za nekaj časa zdoma. Da bi se lahko humorno zabavali, je treba občutiti ogromno resnosti. Da bi znali molčati, je treba veliko povedati. Da bi povečini umerjeno odmerjali, kaže vsaj tu in tam neizmerno pretiravati. Za pamet je potreben kanček neumnosti, za pikrost prijaznost, kot ni normalnosti brez norosti in v tem slogu naprej, kakor še recimo: da nas za hip ne bi zanimalo več nič hrupnega okoli nas in bi se za notranjo higieno in prečiščenje zatekli v informacijsko votlino, nas mora povečini kar naprej vznemirjati ves svet.

Ne pa, da – kakor so v petek v pomenljivi anketi na nacionalnem radiu na »temo morebitne volilne pravice že pri šestnajstih letih« streljali kozle študentje in ne gimnazijci, ki so bili raje kar tiho – mladi človek sploh ni (več) homo politicus: naj bo še tako neprekinjeno priključen na vse komunikacijske kanale in ima ves čas v roki telefon, a predsed­nika države ne loči (več) od predsednika vlade in obeh niti ne (več) od prvega človeka državnega zbora, da o sramotnem mešanju konkretnih imen iz domačega političnega prostora (sramotnem za vse manj osred­njo politiko, seveda) niti ne govorimo. Kako žalostno. 

Na tem mestu se ne bomo posplošeno zgražali, da sodobne mladine nič več družbeno pomembnega ne zanima in niti ne briga, kaj se analogno in digitalno ključnega dogaja čisto blizu nje – in njej sami, ampak bomo v slogu preigravanja dvojnosti le prizanesljivo pripomnili: da bi se mladi tudi politično odgovorno prebudili v življenje, ki je pred njimi, morajo verjetno nekaj časa res spati ali vsaj dremuckati z zamaški v ušesih in s prevezami čez oči. Ni hudič, da se ne bodo enkrat sami lopnili z resnim časopisom po glavi, če jim doslej nihče ni privzgojil, da je treba budno bedeti tudi v kolektivni politično-medijski aktualnosti, da bi lahko potem mirno počivali še v intimni prihodnosti. Ušesne zamaške nevednosti je treba izvleči in sneti tudi očesne maske neobveščenosti. 

Verjeti je, da se lahko (ali kar mora) od časa do časa ustvarjalno odmakniti predvsem človek, ki večidel pomaga humanistično premikati življenje okoli sebe. Hermetični kreativni molk si je sprejemljivo privoščiti po odprtem hrupu, ki se širi vsepovsod, kar, se mi zdi, krasno upodablja lastna pisateljska soba francoskega novinarja, nagrajevanega pisatelja, scenarista in sploh mojstra besede Didierja Decoina. Kakor mi je opisal v nedavnem pogovoru za Delo, si zlahka predstavljam, da je njegov domači prostor v Normandiji, kjer ustvarja, res sijajno poseben: »Popolnoma hermetičen je, telefon je izklopljen, vrata so zaprta in ključ v ključavnici obrnjen.« Tudi okno je nenavadno, kajti samo skozi prozorno stropno lino se sme njegovega delovnega kabineta dotikati zunanji svet, iz katerega potem njegovo dušo včasih prijetno požgečka ptič, ki preleti nebo, ali pa oblak, ki se prižene čezenj. Nadvse neprodušna in osredotočena je piščeva ustvarjalna svoboda: težko prenese motnje, kajti samo tako lahko s svojim delom – Decoin je med drugim napisal kakih trideset romanov – vedno znova dregne svet. Za premikajoč nemir je potreben znaten mir. 

Se zdita zgodbi o mladostnih politično-družbenih zamaških in prevezah nevednosti in o nuji po zbrani ustvarjalni zaprtosti nepovezani? 

Seveda vemo, da ni nevedni nič nikdar samo nič in da tudi iz skupnega nič sčasoma vselej zraste vsaj kak individualni vse. V nemo votlino je mogoče samo skozi mladostniški hrup ..., zato kaže tudi iz pesimizma izluščiti optimizem in v žalostni sramoti upanje – da bo slovenska študentska mladina enkrat zelo dobro vedela, kdo so domači predsedniki države, vlade in parlamenta.