Da jim ni nerodno pred nezdravljenimi bolniki

Za »novico«, da je sistemska (ne)organiziranost ZZZS ključna za stagnacijo našega zdravstva, gotovo ni bil potreben sestanek na Brdu – to mnogi utemeljujemo že desetletja. Vsakoletni načrt ZZZS (splošni dogovor) je orodje, ki ne glede na potrebe bolnikov že desetletja namensko zamejuje število zdravstvenih storitev zato, da finančni minister ostaja zadovoljen in da po drugi strani ZZZS v primeru pomanjkanja denarja ni treba razmišljati o zdravstveni stroki (prilagajanje optimalne košarice storitev v okviru možnosti), ampak lahko kar počez, po birokratsko »reže« število storitev in brezbrižno prepušča »presežne« bolnike vrstam in divjemu trgu samoplačniških storitev. Splošni dogovor je pravzaprav avtomatski generator za ustvarjanje vrst, katerega najpomembnejši namen je, da nikomur od sistemskih zdravstvenih igralcev (politika, ZZZS, izvajalci) ni treba biti nerodno ali celo odgovarjati pred nezdravljenimi bolniki, ki ostanejo v vrstah zunaj sistema. Ker je trend proračunskega varčevanja pri zdravstvu veljal desetletja, posledično tudi v bolnišnicah ni bilo zaželeno imeti direktorje, ki bi povečevali produktivnost in si prizadevali za poslovno uspešnost, saj bi sistemu le povečevali stroške. Zdaj živimo posledice.

ZZZS torej nikoli ni imela sistemske odgovornosti za to, če njeni zavarovanci ostajajo na cesti, ko potrebujejo zdravljenje. Njeni direktorji so odgovorni izključno skupščini ZZZS za morebitni presežek finančne porabe nad predvideno, zato so zaman vse tožbe nezdravljenih bolnikov. Zavarovanec ZZZS je oseba natančno in zgolj do trenutka, ko plača denar ZZZS, od takrat pa je zdravstveni sistem le še veselica za sistemske igralce, njihov poker za denar pa interna igra, ki nima zveze s potrebami bolnika, ki kot zavarovanec vse to plača.

Kakorkoli bo minister za zdravje želel preurediti ZZZS, ne bo mogel mimo sanacije njenega temeljnega sistemskega »greha« – da ZZZS v resnici ni zavarovalnica, ki bi bila za izvedbo zdravstvenih storitev odgovorna konkretnemu zavarovancu – bolniku. Pa bi bilo vse skupaj tako enostavno, če bi državljan tudi po tem, ko mu ZZZS izpuli denar iz rok, ohranil ime in priimek ter bi ostal osebni lastnik svoje zavarovalne police. Če plača zavarovanje, mu mora ZZZS jamčiti, da bo on osebno pravočasno dobil zdravljenje, sicer pa mora slediti avtomatizem odškodninske odgovornosti in/ali zdravljenja v tujini. Vodstvo ZZZS bi bilo v tem primeru pod težo finančne odgovornosti primorano vsakemu zavarovancu v okviru njegove zavarovalne »košarice« aktivno urediti zdravljenje in bi seveda samodejno, brez političnega opozarjanja, pridno sklepalo ustrezne pogodbe s katerimkoli izvajalcem, ki bi za ugodno ceno opravil korektno storitev.

Splošni dogovor je pravzaprav avtomatski generator za ustvarjanje vrst. FOTO: Voranc Vogel

V tem primeru se politiki sploh ne bi bilo treba spuščati v »reorganizacijo ZZZS«, saj bi njeno vodstvo iz lastnih preživetvenih interesov pritiskalo na svojo skupščino in finančnega ministra, naj omogoči pogoje za oskrbo vseh bolnikov skladno z njihovimi zavarovalnimi pogodbami. Temelji problem sistemske vloge ZZZS je torej njena (ne)odgovornost do konkretnega zavarovanca. V sistemu, kjer institucije mimo zavarovanca same sebi krojijo pravila in (splošne) dogovore, je iluzija pričakovati, da bi bil sprejet izvršljiv protokol odškodninske odgovornosti ZZZS za vsako posledico nedopustnega čakanja njihovih bolnikov. A brez tega, da bi čakajoči bolnik lahko iztožil od ZZZS več, kot bi bili stroški njegovega zdravljenja, se ZZZS ne bo nikoli potrudila, da bi zdravljenje omogočila vsem, ki bi jim ga morala omogočiti. Tako preprosto je to in bo ostalo – dokler je direktorjem ZZZS in zdravstvenim ministrom udobneje v javnosti saditi rožice kot izpolniti svojo dolžnost do bolnikov.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. FOTO: Leon Vidic

Samo droben vzvod konkretne odgovornosti, ki bi izhajala iz pacientove zavarovalniške police z imenom in priimkom, bi bilo treba urediti, in bi to neizogibno premaknilo celotno zdravstvo, da bi začelo v resnici krožiti okoli bolnika kot šefa (plačnika) sistema. Seveda pa je vprašanje, ali želi politika tako konkretno odgovornost ZZZS do svojih zavarovancev, saj bi to začelo podirati tudi domine politične odgovornosti odločevalcev. Politika bi se morala nenadoma zagovarjati, zakaj določenih zdravstvenih storitev ni v košarici (zdaj so teoretično vse, samo na vrsto pri številnih ni mogoče priti) ter zakaj so določene javne zdravstvene ustanove slabo produktivne in nekonkurenčne pri sklepanju pogodb z ZZZS. Naenkrat politika ne bi bila zgolj govorniška obrt, kjer je mogoče s spretnim socialnim populizmom dolga leta voditi ljudi žejne čez vodo. Ampak bi politična obrt zahtevala veliko več organizacijskih talentov in pripravljenosti na premišljene odločitve, od kadrovanja sposobnih in izobraženih direktorjev zdravstvenih ustanov do ustvarjanja poslovnega okolja, tudi v zdravstvu, v katero je sposobne direktorje sploh smiselno nameščati.

Seveda je, sodeč po sporočilih iz Brda, dobra ideja, da ZZZS s svojo informacijsko infrastrukturo, ki je zdaj žal namenjena le finančnemu obračunavanju storitev, začne kot glavni igralec organizirati tudi vzpostavljanje sistema e-zdravstvenih kartonov, brez katerih si učinkovitega zdravstvenega sistema zdaj sploh ni mogoče predstavljati. Vendar si politika dela iluzije, če računa, da bodo zavarovance dolgoročno fascinirale tehnološke vizije in tehnikalije, pa če jih vladni piar še tako vehementno trosi po medijih. Na koncu bo štel samo občutek varnosti vsakega zavarovanca – vsak državljan mora biti prepričan, da bo v primeru potrebe takoj prišel do ustrezne zdravstvene obravnave. Najlažje ga bo prepričati tako, da mu bo njegova zdravstvena zavarovalnica črno na belem v zavarovalniški polici zagotovila zdravstveno oskrbo vsaj tako zanesljivo, kot mu njegovo avtomobilsko zavarovanje zagotavlja povrnitev škode v primeru prometne nesreče.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.