Obljube so poceni

Medlo (ne)opredeljevanje ministrstva za zdravje do odpovedi osebnih zdravnikov v zdravstvenih domovih se zdi zgolj komunikacijska napaka, ki pa lahko hitro preraste v rušilno nezadovoljstvo z ministrom in njegovimi načrti za sanacijo slovenskega zdravstvenega sistema. Zaradi formalnega »občinskega« lastništva zdravstvenih domov so na neki način sicer logična zgolj diskretna, lokalna obvestila, da je »ta in ta zdravnik s tem in tem dnem prenehal delati v zdravstvenem domu«, nato pa pozivi, naj si človek, ki je ostal brez osebnega zdravnika, poišče novega.

A vendarle je ta problem zaradi odpovedi osebnih zdravnikov vse prej kot lokalna nevšečnost, ki bi jo lahko prepustili diskretnemu reševanju posameznih primerov. Ljudje, ki jih doleti izguba osebnega zdravnika, ostanejo prepuščeni lastni stiski – najbolj logično bi bilo, da bi jim zdravstveni dom v slogu dobrega »poslovnega partnerstva« predlagal alternativo, pa jim ne (ker nimajo zdravnikov). Enako poslovno logično bi bilo, da bi »svojim zavarovancem« novega zdravnika čim bliže njihovemu bivališču predlagal ZZZS. A pri tem se takoj izkaže staro dejstvo, da smo v Sloveniji »zavarovanci« samo v fazi plačevanja mesečnih prispevkov, v resnici pa v roki nimamo individualnih zavarovalnih polic (kot jih imamo za avtomobile), zato ZZZS do nas kot posameznikov nima iztožljive obveznosti, da nam zagotovi osebnega zdravnika.

Morda bo spet treba napolniti Kongresni trg

Dejstvo je, da je izguba osebnega zdravnika postala stiska celotnega zdravstvenega sistema in ministrstvo za zdravje mora javnosti takoj pojasniti smer in prioritete pri reševanju tega problema. Seveda je razumljivo, da je problem kot celoto mogoče rešiti samo dolgoročno, a ni enako, ali odpoved osebnega zdravnika dobi mlajši človek, ki zadnjih pet let sploh ni bil pri zdravniku, ali starejši človek z vrsto bolezni, ali pa tudi mlajši kronični bolnik. V sistemu, ki očitno razpada, bi ministrstvo za zdravje moralo priznati krizo in določiti pravila, ki presegajo pristojnosti zdravstvenih domov. V krizi, ki jo imamo, lahko le ministrstvo za zdravje kot del politične oblasti preseže inercijo delovanja ZZZS in zdravstvenih domov ter te, na primer, obveže, da morajo ob izgubi osebnega zdravnika pri starejših in kroničnih bolnikih obvezno poiskati drugega osebnega zdravnika. Pri tem mora zdravstvena oblast dodatno poiskati take organizacijske oblike zdravstvene oskrbe za druge, da bo to vzdržalo solidarnostni in politični preizkus v celotni družbeni skupnosti. Pandemija nam je pokazala, da je v Sloveniji občutek solidarnosti do posameznih, predvsem šibkejših družbenih skupin (starejših, kroničnih bolnikov, otrok) zelo omejen, ko trči ob možnost poslabšanja lastnih pravic ali udobja.

Dejstvo je, da je izguba osebnega zdravnika postala stiska celotnega zdravstvenega sistema. FOTO: Jure Eržen/Delo

A to ni edini zdravstveni izziv, do katerega bi se moralo ministrstvo za zdravje jasneje opredeliti. Splošne obljube o lepi prihodnosti so poceni, zato bi se moralo ministrstvo za zdravje jasneje odzivati na dogajanja, ki so v nasprotju z razvojem v javni in vsem dostopni zdravstveni sistem. Od leta 2018 na tem mestu pogosto pišem o vzpostavljanju vzporednega zdravstvenega sistema, ki so ga takrat začele reklamirati zasebne zavarovalnice z dodatnimi zavarovanji proti vrstam. Seveda ministrstvo za zdravje poslovno nima nič z zasebnimi zavarovalnicami, a kot skrbnik javnega zdravstva ne more dovoliti razvoja v smer, ko bo ob naboru javnozdravstvenih storitev obstajal tudi samoplačniški trg za enake storitve. Tega pojava v urejenem javnem zdravstvu sploh ne more biti, ker je ekonomsko absurden. V neurejenem sistemu, v katerem nismo zmožni doseči načrtovanih ciljev z ekonomskimi mehanizmi, se je morda vsaj začasno bolje zateči k zakonskim intervencijam kot pustiti stihiji, da opravi svoje in nepopravljivo deformira javno zdravstvo.

Točka preloma

A za začetek se mora do tega problema vsaj javno in jasno opredeliti ministrstvo za zdravje. Dokler se ne, in bomo hkrati gledali, da je zavarovanj proti vrstam vse več, je to nedvoumen signal, da so ministrove obljube enako poceni, kot so bile obljube prejšnjih ministrov. Zato bi bila v tem trenutku nujna jasna ministrova beseda, da je prihodnost zasebnih zavarovalnic samo v popolni integraciji v javni zdravstveni sistem – ali pa jih ne bo. Dejstvo je, da so zasebne zavarovalnice še vedno v celoti odvisne od javnega denarja in niti naključno ne morejo preživeti na samoplačniškem trgu. O javnem zdravstvenem denarju pa za zdaj še v celoti odloča zdravstvena oblast z ministrom na čelu.

Javno zdravstvo mora imeti upravljavca, ki ve, kaj dela, ima znanje in moč obvladovanja sistema in ve tudi, kaj želi dolgoročno organizirati kot javno zdravstvo. In zna svoja sporočila tudi uskladiti s tem, kar se v javnem zdravstvu realno dogaja. Obljube o lepi prihodnosti in ljudje, ki ostajajo brez osebnih zdravnikov, ter zasebna zavarovanja proti vrstam – vse to ne gre skupaj. Zato je treba vsaj z nekaj jasnimi sporočili bolje usklajevati realnost, ki jo ljudje občutimo, z vizijo ministra za zdravje, ki bi ji vsi radi verjeli. Brez prepričljivih sporočil se bo zaupanje javnosti zlomilo in potem bo politika za nedelovanje sistema spet začela manipulantsko obešati krivdo za nedelovanje sistema na zdravnike. To je, kot bi vojaški generali ob tem, ko izgubljajo vojno, krivili vojake za svoje napačne odločitve. Zdravniki smo samo delavci v sistemu, in tisti, ki mora znati uporabiti in organizirati naše znanje in zmožnosti, je upravljavec sistema. In to je pri nas edino in izključno politika.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.