Vse obžalujem

»Žnr njedr nja,« je prepevala Edith Piaf skozi cigaretni dim, z glavo malo postrani, da je imela polovico obraza v soju žarometov, polovico pa v žametni črnini. Kakšna modrost, sem pomislil, ko mi je oče prevedel, o čem prepeva. V prodornem glasu so svinčeno zvenele bridke življenjske izkušnje te izjemne pevke. In verjel sem ji. Spominjam se, da so se mi postavile dlake pokonci, čeprav sem bil v nerodnih najstniških letih, ko so bile moje noge prej štrenaste kot kosmate.

Tretji je med nama

Prav tako se spominjam, kako so s pesmijo skozi ušesa v mojo skrbno naželirano butaro zaplavale poglobljene misli o smislu življenja in se čudile, da jih je pričakal le špeci in plesni koraki na skupino Wham! Takrat sem uvidel, da smo ljudje skupek svojih odločitev. Če bi se kar koli na naši življenjski poti zgodilo drugače, kdo ve, kje bi bili zdaj. Morda bi se prav v tem trenutku skozi naše drobovje prebijala čreda mušjih ličink, lahko bi oropali banko ali se oženili z bogato dedinjo iz Indije. Še več, drobna sprememba v scenariju našega življenja bi prav mogoče korenito spremenila svet, strmoglavila vlade ali nekje v drugi galaksiji pokvarila brisalce na letečem krožniku, da bi zeleni nesrečnik zamudil na zmenek.

In kot ima življenje v navadi, nam tudi v tem primeru ne more postreči z odgovorom. Preprosto ne moremo vedeti, kaj bi bilo, če bi vztrajali s prvo punco in jo peljali pred oltar. Lahko bi bilo slabše, lahko pa boljše. Če obstaja posmrtno življenje, potem bi bilo več kot imenitno, če bi nam na sprejemnem uradu predali podrobno statistiko naših življenj, kolikokrat smo v resnici posesali stanovanje, kdo je večkrat previjal otroke in kolikokrat nesel smeti. To bi bilo neprecenljivo, s tovrstno statistiko bi zgladili marsikateri zakonski spor, le papir bi zmagoslavno postavili na mizo in rekli: »Tukaj imaš, črno na belem, draga!«

Po drugi strani pa ne verjamem, da bi nas tako temeljit pregled življenja zgolj radostil. Ali pač? Če ne drugega, bi odkrili, kako neznatni smo. Tega se pošteno bojimo. Neskončno zabavno mi je poslušati bojeviteže, ki pripovedujejo o zarotah, kako nam želijo vlade s cepljenjem vstaviti mikročipe, da bi nas nadzorovali. Dejansko so prepričani, da so vredni teh naporov, da so prvoborci in je nanje padlo breme, da prenašajo nerazumevanje okolice in trpijo, dokler ne bo napočilo pričakovano in prepotrebno skladje. Do takrat se bodo upirali vsem poskusom manipulacije in še naprej svobodno objavljali svoje statuse na družabnih omrežjih. Njih že ne bo nihče nadzoroval.

Takšna je človeška narava, vsi si želimo biti slišani, za nas je naš obstoj pač dokaj pomemben. Saj smo si ga prislužili na tisti dirki po jajcevodu. Verjetnostni račun pa to. Statistično smo vendarle zelo naključni, majhno neprecenljivi in veliko neznatni – to je tudi moja najljubša pozicija na družabnih dogodkih. V tej luči je seveda kar malo banalno razmišljati o dejanski teži svojih dejanj, hkrati pa je nevarno, ker odstopimo od odgovornosti in se približamo spolzkemu terenu fatalizma. Če bi nam skupaj s statistiko minulega življenja dali tudi priložnost, da nekaj spremenimo, bi jo sprejeli? Bi se vrnili, tvegali obstoj svojih otrok, se odločili za drugo pot? Ne nazadnje smo vztrajali do konca potovanja. In ne nazadnje nima vsak svojih otrok. Če bi to držalo, bi gotovo bolje premislili, preden bi očeta vtaknili v dom za ostarele.

Morda pa so naša življenja zgolj kot postelja iz Ikee. Na koncu imamo občutek, da smo nekaj dosegli, malo obžalujemo izgubljene vijake in tiste, ki smo jih privili na silo. Kakovost bi seveda vedno lahko bila boljša, dlani so nekoliko ožuljene in skrbi nas, kam z vso odpadno embalažo. Že res, da postelja ni povsem enaka kot v katalogu, a prijetno diši in naš dom je videti veliko boljši. Malo smo le jezni nase, ker nismo vedeli, da traja več dni, preden se vzmetnice nadihajo in so pripravljene za uporabo. Kje bomo spali do takrat? Pa saj bo v redu tudi na tleh, kot v študentskih časih. In preden zaspimo, zašepetamo partnerju na uho: »Vejk mi ap, befor ju gogo.«