V kolumni preberite: 

Govor Slavoja Žižka na odprtju knjižnega sejma v Frankfurtu (ki je letos posvečen Sloveniji in njeni književnosti) je bil eden najbolj koherentnih in skoraj dolgočasno zdravorazumskih nastopov, kar smo jih slišali od najznamenitejšega slovenskega filozofa. Da so ga kljub temu prekinili tako aplavzi kot jezni medklici – nekaj poslušalcev je celo protestno zapustilo dvorano, med njimi frankfurtski župan –, ni le znak silovite polarizacije, ki sta jo tragediji v Izraelu in Gazi razprli v zahodnih družbah, temveč morda še bolj stanje duha v Nemčiji.